Vsak prvi januar postane določeno število umetniških del javna last, saj v skoraj vseh evropskih državah velja zakon, da se avtorske pravice iztečejo 70 let po avtorjevi smrti. Prihodnje leto bodo tako v javno last prešla dela avtorjev, ki so preminuli leta 1945, med njimi denimo Paula Valéryja in Ane Frank ter tudi Adolfa Hitlerja. Pri nas so takrat umrli pisatelja Anton Kosi in Narte Velikonja in publicist Janez Titan.
Oče Ane Frank soavtor?
Za nove izdaje in predelave del slovenskih umetnikov se nihče ravno ne preriva, drugače pa je s tujci. Vse kaže, da bo Dnevnik Ane Frank, eno najznamenitejših pričevanj o pregonu Judov med drugo svetovno vojno, dobil soavtorja. Švicarska fundacija Ane Frank, ki je lastnica avtorskih pravic, si namreč prizadeva, da bi za soavtorja dela po novem veljal tudi urednik dela, Anin oče Otto Frank, ustanovitelj omenjene fundacije. Zakaj? Delo Ane Frank, ki je leta 1945 umrla v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen, bi leta 2016 prešlo v javno last, če pa bi za soavtorja dela obveljal Otto Frank, ki je umrl leta 1980, bi fundacija avtorske pravice zadržala še do leta 2050.
Profesor na ljubljanski slovenistiki Miran Hladnik meni, je obdobje veljave avtorskih pravic 70 let po avtorjevi smrti že zdaj predolgo in bi ga morali skrajšati. »Prizadevanja založniških hiš ali dedičev po podaljšanju veljave avtorskih pravic še prek te meje so zgolj v službi njihovega pohlepa, ki v ničemer ne spodbuja intelektualne produkcije, kar je prvi cilj avtorske zakonodaje; takšno podaljšanje je kulturno destruktivno.«
Pri švicarski fundaciji, ki zaslužek od avtorskih pravic menda razdeli med dobrodelne organizacije (1,4 milijona evrov na leto), sicer trdijo, da so se v sodni boj za podaljšanje avtorskih pravic podali zgolj zavoljo ščitenja zapuščine Ane Frank. V tujih medijih pa strokovnjaki za avtorsko pravo opozarjajo na škodo, ki jo utegne povzročiti dvom o avtorstvu. Med bralci lahko namreč negodovanje povzroči misel, da jih je fundacija desetletja zavajala v zvezi z resničnim avtorstvom presunljivega dnevnika.
Hitler v izobraževalne namene
Kadar dela postanejo javna last, zanje ni več potrebno plačilo avtorskih pravic, za objavo dela ali morebitne predelave, zato so taka dela praviloma cenejša in dostopnejša v več edicijah. Po njih je mogoče brez plačila nadomestila posneti film ali jih objaviti na spletu, podobno velja tudi za izdelke s področja glasbe, ki po poteku avtorskih pravic pogosteje dobijo priredbe. Kot je opozoril Hladnik, ni nepomembno, da so zaradi nesmiselnega omejevanja dostopa javnosti do knjig, filmov, glasbe in slikarskih ter drugih intelektualnih del ta izpostavljena pozabi in izbrisu v kulturnem spominu. A prihodnje leto bo v javno last prešel tudi razvpiti Moj boj (Mein Kampf) Adolfa Hitlerja.
V času nacističnega režima je pot med ljudi našlo kar 12 milijonov izvodov tega dela, pogosto v obliki poročnega darila za nemške mladoporočence. Še marca letos naj bi na dražbi v Los Angelesu prvo edicijo Mojega boja s Hitlerjevim podpisom prodali za dobrih 41.000 evrov. Ponovne in nenadzorovane izdaje knjige z nizko literarno vrednostjo in nadvse sporno ideološko vsebino – privzdiguje namreč temelje nacistične ideologije – bi lahko okrepile nekritične interpretacije dela in rastoči val neonacističnega nasilja. Mnogi se bojijo, da bi utegnile škodljivo vplivati tudi na mladino, seveda v primeru, da se bo branja zajetnega, več kot šeststo strani debelega čtiva sploh lotila. Ker je bilo knjigo od leta 1945 na Nemškem prepovedano izdajati, saj so bile avtorske pravice v lasti dežele Bavarske, so se na münchenskem inštitutu za novejšo zgodovino odločili, da bodo prihodnje leto pripravili kritično izdajo Mojega boja, ki bo, opremljena z obilico opomb, primerna tudi za izobraževalne namene.
Butalska logika
In domači logi? Hladnik opozori na časopisa Slovenski poročevalec in Ljudska pravica iz časov okrog druge svetovne vojne, katerih pravice si lasti časopisna hiša Delo in ju ne da v prosti dostop na splet, medtem ko so drugi časopisi iz tistega časa, tudi domobranski, prosto dostopni. Poleg tega skušajo lastniki umetniških del, ki so že v javni lasti, zaslužiti s prodajo njihovih fotografskih posnetkov oziroma preslikav. Po Hladnikovih besedah je zato v Digitalni knjižnici Slovenije denimo omejen dostop do karikature Slovenski literati (1913) Hinka Smrekarja, ki je umrl leta 1942.
Sogovornik upa, da so se vsaj javne inštitucije, denimo muzeji, knjižnice in arhivi, zavedli svojega poslanstva, da odpirajo dostop do kulturne dediščine, ne pa da jo tržijo. »Nujna je modifikacija domače avtorske zakonodaje, ki naj omeji kulturno sabotažo te vrste. Butalsko je, če intelektualne izdelke obravnavamo po pravni logiki, ki zadeva potrošno blago: čevlji se z nošo res obrabijo in obuje jih lahko samo eden, sliko na spletu pa lahko hkrati gledajo tisoči in je ne bo zaradi tega nič manj,« sklene Hladnik.
