Konec prejšnjega tedna, v času vinskega festivala, je dogajanje večkrat pljusknilo tudi drugam. Recimo v dvoranico vinoteke eVino, kjer je svoja aktualna dela predstavil Marjan Simčič.
Morda v tujini najbolje prodajan slovenski avtor je imel za svojo predstavo zanimivo iztočnico. Ni še dolgo tega, ko je James Suckling, eden od treh najpomembnejših ocenjevalcev vina na svetu, podelil izredno visoke ocene za njegova vina. O tem smo bralstvo na kratko že obveščali in verjetno ni treba posebej razlagati, da je imel Simčič v Ljubljani s seboj ravno tista vina, ki jih je Suckling na zadnjem ocenjevanju opremil z ocenami, višjimi od 90 točk.
Sucklingovi favoriti
Začelo se je s tokajem, ki mu pri Simčičevih pravijo sauvignonasse in je pravzaprav pomenil uvod v bolj strukturirana vina. Mimogrede, ameriški ocenjevalec mu je dal 92 točk, kar za osnovno vino z razmeroma nizko ceno ni malo, res ne. Beli teodor cuvee, letnik 2013, s katerim je Simčič nadaljeval predstavitev, letos ni bil med ocenjenimi, čeprav sta za marsikoga obe zvrsti, tako bela kot rdeča, dolgo pomenili vrhunec vinskega ustvarjanja v kleti v Ceglu. Tretji je bil požirek sauvignona opoka, letnik 2012, ki mu je James Suckling namenil največ, 95 točk. Splošno mnenje je, da gre za nekaj posebnega, sauvignon, ki ni, kot je bil ciničen Simčič, »bezgov napitek, kakršnih je mogoče dobiti veliko na svetovnih in naših trgih«. Jasno, pravi vinarji se vse bolj izogibajo malim hrastovim sodom in podobno tudi pri Simčičevih vse več vina spravljajo v velike, tudi 4000-litrske sode, da je vpliv lesa čim manjši.
Nič drugače ni s chardonnayjem opoka 2012, ki so mu ocenjevalci dodelili 94 točk. »Vino mora biti pitno in čisto,« je svoj odnos do žlahtne kapljice v enem stavku komentiral vinski avtor. Da bi primerjali letnike, so natočili še pol decilitra enakega vina iz izjemnega leta 2011. Razlike so bile komaj opazne, kar seveda dokazuje, da je bilo mogoče iz obeh sicer različnih letnikov in pogojev narediti veliko. Mimogrede, to dokazuje tudi po Sucklingu s 94 točkami ocenjenim osnovnim chardonnayem 2014. Marjanu Simčiču je v izjemno problematičnem letniku 2014 iz vina, ki stane manj kot 10 evrov, uspelo izvleči veliko več, kot je to uspelo vinarjem v povprečju. Govorimo seveda o tem, kaj se je dalo narediti z belimi vini. Pri rdečih je bilo gotovo drugače.
Merlot in sušena rebula iz arhiva
Modri pinot, ki ga je za prireditev pripravil Simčič, je bil letnik 2012. Suckling ga je ocenil z 92 točkami in velja za elegantnega, bolj robusten pa je merlot 2009, ki naj bi bil zadnje dejanje večera iz trilitrske steklenice. Predvideti je, da bo najboljši čez desetletja, če ne več. Bomo videli.
Se je pa zdelo, da je Marjan Simčič želel predstavitev skleniti z merlotom, ki naj bi dokazoval, da so Goriška brda eden redkih teritorijev, kjer je ob lokalnih vinih mogoče ponuditi vse najpomembnejše štiri svetovne vinske sorte: sauvignon, chardonnay, cabernet sauvignon in merlot. Leonardo (vino iz sušene rebule), sicer verjetno njegovo najbolje ocenjeno vino, ki ga Suckling pri ocenjevanju tokrat ni posebej izpostavljal, ni bil na jedilnem listu. Pa so se organizatorji sami odločili drugače. V zasebni zbirki so našli veliko steklenico (1,5 litra) iz leta 1999. Menda je bilo napolnjenih okoli 30 takšnih steklenic in povsem verjetno je, da je publika popila zadnjo te vrste in tega letnika. Leonarda je malo in menda ga večji del pokupi eden najboljših kuharjev na svetu Heston Blumenthal za svojo restavracijo Fat Duck, kar je vredno vsaj toliko kot Sucklingove ocene.
