Da je nastanek napeva Bela snežinka, najpriljubljenejše pesmi o sneženju med Slovenci, dejansko inspiriran s sneženjem na hrvaškem otoku Susak, je dandanes že razmeroma znan podatek. Zagrešil jo je Mario Kinel, hrvaški skladatelj, radijski voditelj in glasbeni urednik, novinar, prevajalec oziroma prirejevalec sanremskih popevk v hrvaščino, predvsem pa pisec besedil za šlagerje. Samo jednom se ljubi in Sedamnaestogodišnjoj, ki ju je odpel Ivo Robič, sta njegovi besedili. In Snežinka je bila najprej Snježi, prvi naj bi jo prav tako zapel Ivo Robič konec štiridesetih.
Prvo slovensko priredbo je naredil jazz kvartet Optimisti in pesem z naslovom Tiho pada sneg leta 1959 izdal na plošči, ki je izšla pri Poduzeču za izradu gramofonskih ploča Zagreb. No, medtem ko imajo Optimisti, pod katerih verzijo je kot avtor besedila podpisan Aleksander Skale, na youtubu 437 ogledov, ima najbolj znana Bela snežinka, torej tista iz leta 1987 v verziji zasavske skupine Veter, milijon klikov. Besedili obeh priredb se razlikujeta. Optimisti pojejo: »Snežinka tamala, ki tu je pristala, tvoj mi nosi pozdrav, tiho sneg zunaj pada, je v srcu mlada in up je ostal.« Veter pa: »Bela snežinka, ki pada, spominja me nate in na vse tiste dni.« Skupno obema je seveda to, da padanje snega asociira spomin na bivšo ljubljeno osebo.
Vročinski val sprožil pesem o snegu
V malodane vseh anglosaksonskih naborih »najboljših pesmi o snegu« je, če že ne pri vrhu, pa vsaj med deseterico, A Hazy Shade of Winter dvojca Simon&Garfunkel, čeravno je verzija skupine Bangles nemara celo bolj znana. No, vse skupaj se zdi nesporazum. Gre za komad o koncu zime oziroma o nastopu pomladi, pesem pa je predvsem samo izpraševalne filozofske narave: »Time, time, time, see what's become of me, While I looked around for my possibilities.« Sneg je v njej omenjen zgolj dvakrat. Pa še to kot ostanek. Kot zadnja mala zaplata sredi rjavega listja. Da bo mera polna, redkokateri anglosaksonski nabor vključuje Let it snow, tudi v naših krajih malodane obče znani napev, ki je nastal leta 1945. Sredi vročinskega vala v Kaliforniji, ko sta se stihopisec in skladatelj Sammy Cahn in Jule Styne domišljala načinov, kako si ohladiti bivanje. Najbolj priljubljena je prva verzija, ki jo je leta 1959 posnel Dean Martin.
Ko sneg postane Snežana
Iz južnoslovanskega nabora je pesmi o snegu kar nekaj. Začenši s starogradskim napevom Fijaker stari oziroma še bolj s silovito bosansko sevdalinko Snijeg pade na behar, na voče (neka ljubi ko god koga hoče). Đorđe Marjanović je v Ružičastem snegu pel o snežni noči, ko sta z ljubljeno videla vse rožnato. Nada Knežević, takisto popevkarica, je v komadu Ruže u snegu pela o dveh zaljubljenih rožah, ki sta premrzli sanjarili o skupni prihodnosti pod snegom. Miki Jevremović, naj šahist med jugoestrado, pa v Pesmi snegu prav tako obuja spomine na dni, ki jih ni več. Skupina Smak z Dadom Topićem kot gostujočim vokalistom v komadu Zašto ne volim sneg na postavljeno vprašanje ne odgovori konkretnejše, razen da je v besedilu človeška lažnivost primerjana z domnevno lažnostjo snega. Precej zapleteno. In ne preveč uspešno. V nasprotju s skupino Suncokret, prvo resnejšo zasedbo Bore Đorđevića, s komadom Prvi sneg, v katerem je govor o tem, da prihajajo dolga in hladna zima, mračna jutra, hladne roke, da si zaljubljenca med zimskim čemenjem ne bosta imela kaj povedati, pri čemer ženska pogojuje, da bo on, če jo ljubi, ostal z njo tudi čez zimo.
Kar dejansko ni najbolj realna bojazen. Zaradi pregovorne človeške konformnosti partnerske zveze praviloma ne razpadejo pozimi. Pozimi se nikomur ne ljubi seliti, zato zveze raje razpadajo spomladi ali kvečjemu jeseni. Čeravno se prav to, razpad zveze pozimi, zgodi v Rekla si, da zimu ne voliš, napevu skupine Pro Arte. Slednja spada med večje snežne dosežke v konkurenci zabavnjakov. Ne gre pozabiti ultrahita skupine Zana Vejte snegovi, nemara pa ne zgrešimo, če za vendarle najboljšo južnoslovansko zimsko-snežno popevko razglasimo Jedna zima sa Kristinom v izvedbi Zdravka Čolića.
Od južnoslovanskih folk hitov je najrazvpitejša snežna pesem kakopak Sneg je opet, Snežana Šabana Šaulića, v katerem prvi decembrski sneg v moškem obudi spomin na bivšo ljubezen. Da bo mera polna, ji je ime Snežana, tako da ko pada, padavini niti ni več ime sneg, temveč Snežana. Kanček manj znani folk napev je Rekla si mi, da ne voliš zimu Kemala Malovčića s taiste plošče, na kateri je njegov hit Okreće se kolo sreće. Našlo bi se še kaj, vendar se raje preselimo na domače poljane. Zasnežene.
Narodno-zabavna zima
Že največji slovenski tekstopisec Gregor Strniša ima v svojem opusu tri pesmi s snežno tematiko: Sneg na planini, Snežinke ter Kakor bela snežinka, v kateri Stane Mancini zaman čaka svojo ljubljeno in pravi: »Le snežinke samotne drse mimo okna, nič več te ne bo.« Snežinko je pela tudi Majda Sepe, tekst je napisal Branko Šömen.
»Kapelice te vabijo da boš videl umor, vonja po krvi ne bo, zunaj je sneg,« pa v svojem songu Sneg, burja in kaktus poje Dani Kavaš. Kje za vraga se odraža alpski etos? Brez skrbi. »Pojdi z menoj v srebrno noč z menoj, beli opoj še lepši bo s teboj,« so vrstice iz ljubezensko hrepenečega komada Snežinke ansambla Lojzeta Slaka, v katerem pa je zasneženost opojno lepa že sama po sebi, ne glede na stanje ljubezni. Kar je za snežne pesmi v slovenski narodno-zabavni zapuščini malodane značilno. In skladno s tem, da ima slovensko pleme v primerjavi s svojimi južnejšimi brati (z izjemo Bregovića in Hajdemo u planine) do zime (razsvetljensko športnorekreativen) aktivnejši odnos.
Sneg in zima ne pomenita več nujno depresije ali pasivnega žalovanja ob spominih na izgubljene ljubezni, temveč akcijo. Že v komadu Pod Poncami Slaki slavijo zimsko veselje. Tudi Avseniki, ki to itak izpričajo v Planici, Planici, so pa še bolj zgovorni v Sankaški polki, kjer med drugim pravijo: »Ptički pa na vejah žalostno čebljajo, niso nič veseli, nič se ne igrajo, le mladina vriska, sanke že pripravlja, glej, snežen možic že za vasjo stoji.« V slovenski otroški, zabavni, sploh pa narodno-zabavni glasbi sta zima in sneg prej veselje in zabava kot pa tegoba.
