Manca Košir: »Jezus je zame eden od notranjih vodnikov«

Manca Košir, ambasadorka radostnega staranja, živi v ciklusih »en moški, ena barva, v katero sem oblečena, ena vrsta dominantnih knjig«. Ciklusu, ki ga živi pri 67 letih, pa je pred kratkim dodala še oddajo Čas za Manco Košir, v kateri s svojimi gosti razpravlja o temah, kot so smrt, ljubezen, lepota, sram pa tudi Jezus.

Obožujem ta očala. So moja blagovna znamka Manca ars, kar pomeni ambasadorka radostnega staranja. So lesena, v različnih barvah in imajo koncept, da je tudi stara ženska lahko malo odštekana in igriva, jaz sem primer. Dogovorjeno je, da gre deset odstotkov od prodaje očal za nakup sadik, ki jih bo posadila gozdarska zveza, zato upam, da se bodo na Slovenskem prijela in da si jih bo upalo nositi veliko žensk.

Ugotovili smo, da sem zelo značilna po svojih očeh, in ker so oči zrcalo duše, se moja vprašanja vidijo predvsem v očeh. Ko sem imela ta očala, pa se ni videlo oči, tako da jih imam samo še za branje.

Najbrž je mislila šov, v katerem stopi zvezda na piedestal s preklano obleko, igra tuš, tako kot je bilo recimo pri Nini Osenar. Najbrž je mislila, da je to za mlajše. Meni bi bilo sicer vseeno, če je pogovor kakovosten, tudi če igra tuš in so preklane obleke.

Dobimo, bom kar neskromno rekla, marsikaj, celo veliko. Dobimo najdragocenejše, če zrase. Gledalci pridejo do pogovora s samim seboj, kar je danes v tem napornem času zelo težko. Se pravi, čas z Manco Košir je čas zame, za naju, za odnos, za pozornost, za osredotočenje.

Ker so v središču gosti, jaz kaj povem, nisem pa tako kot Zvezdana, ki ima tak koncept oddaje, da jo soustvarja s svojim razkrivanjem, trpljenjem, jokom in tako naprej.

Jaz berem knjige in televizije praviloma ne gledam. Redkokdaj prižgem televizijo, če že, pa gledam oddajo La parole più belle, kjer se voditeljica pogovarja z neko pesnico ali pesnikom, ali kakšne italijanske diskusije. Drugače pa sem bralka, saj vidite, jaz preberem na desetine, stotine, tisoče knjig. Zvezdano sem kdaj pogledala, do tega, da bi jo gledala vsak teden, pa še ne pridem.

To pa sem opazila, ja, to je koncept oddaje. Kaj naj rečem, nič ne bom rekla, to je drugačen koncept od moje oddaje. Mislim, da ima nacionalna televizija neke druge standarde kot komercialna televizija, ampak so mi razložili, da sem zastarela. Jaz se pač držim standardov, za katere menim, da so standardi nacionalne televizije.

Gotovo, tudi v življenju. Slovenci smo precej zategnjeni, radi kontroliramo, nadziramo, premalo se smejemo. Stari ljudje pa sploh, kot da se ne bi smeli smejati, kot da bi bilo to prepovedano. Mi bi se morali še bolj smejati, ker je res vse smešno z našega stališča.

Jaz se družim s fejst ljudmi, s tistimi drugimi pa ne. In tistih, ki po forumih pljuvajo po Koširjevi, ne berem, tako da ne vem, kaj mislijo oni drugi. Meni pišejo same lepe stvari, ker lepi ljudje pišejo lepe stvari. Samo žlehtni, nesrečni, s slabo samopodobo šimfajo, mi, ki smo uresničeni ljudje, pa smo najbolj srečni, če lahko kaj pohvalimo.

Jaz ne sovražim in sploh nimam tega čipa za sovraštvo, paradoksalno pa lahko rečem, da sovražim sovražni govor. To je prvi korak, ko pomislim na komentarje zaradi beguncev, homoseksualcev, referenduma. Če kdo, bi morali odpreti srce, ne pa ga zapreti mi, kristjani. Nato se zmeraj vprašam, kakšni so ti ljudje, kakšna je bila njihova usoda, in potem malo zamižim in vidim alkoholike, pretepene, zlorabljene, revne, ranjene in si rečem ubogi ljudje. In tako se konča moje sovraštvo. Mislim, da so prizadeti ljudje, nekateri tudi bolni.

Najprej začnem s pesmijo, in to se mi zdi izjemno dragoceno. Ko dobim pesem, vem, kakšna bo oddaja, če pesmi ne dobim, jo pa kar sama napišem.

Ja, ker je zame to najboljša definicija ljubezni, ki sem jo kadar koli prebrala.

Razumem jo tako, kaj ljubezen ni in kaj ljubezen je. In zelo malo je prave ljubezni, žal tudi v Cerkvi. Ljubezen je dobrotljiva, ljubezen ni nevoščljiva. Ljubezen je večna. Jaz sem ločenka in imam strašno rada bivšega moža. Če bi potreboval ledvico, bi mu jo takoj dala. Prava ljubezen nikoli ne mine, spreminjajo se oblike te ljubezni.

Berem, berem, jaz sem verna, globoko verna, samo ne v skladu z dogmo rimskokatoliške cerkve, in oddaja, ki jo bomo snemali o Jezusu, bo zelo zanimiva. Jezus je zame eden od mojih notranjih vodnikov, ki mi zelo razsvetljuje to življenje.

V Jezusovih letih se začne ta prebuditev vase, če za to delaš. Jaz sem že od nekdaj samorefleksivna. Vsak večer naredim inventuro, konec leta grem v samoto, ne hodim po zabavah in naredim inventuro celega leta ter zamižim in si predstavljam leto, ki prihaja. Zelo se ukvarjam s tem. Jaz garam, da sem tako srečna in zadovoljna.

Ne razumejo, ampak to ni moj problem, to je njihov problem. Drugače pa vsa mistika in ezoterika govori o spolnosti kot o srečanju s presežnim. Jaz s tem nimam prav nobenih težav, če jih imajo drugi, pa naj izvolijo, mene to prav nič ne skrbi. V Svetem pismu piše, da ne meči biserov svinjam, zato bi mogoče lahko kakšno takšno izjavo zadržala za izbrani krog ljudi. Takrat ko sem jo izjavila, sem bila bolj radodarna s temi biseri, zdaj se že malo zadržim.

Ne, take izkušnje nimam. Naletela sem na introvertiranega gosta, ko smo govorili o lepoti, sem pa rekla, no, pa bodimo malo tiho. In smo malo pomolčali.

Seveda, ženske imamo v možganih pet centrov za komuniciranje, moški pa, mislim, enega samega. A moški imajo ne vem koliko centrov za seks, me pa enega samega. Izjava, da ženske seksamo, da se potem pogovarjamo, moški pa se pogovarjajo, da potem seksajo, ni tako neumna.

Ja, sem v nastajanju, v procesu.

Jaz sem dober človek, ampak bom jutri še boljši.

Ne, traja do smrti in mogoče še po njej, ne vem, kako gre potem s tem.