Premierja Mira Cerarja vsaj uradno niso vznemirili vsebinski pomisleki, na primer glede Baričičevih nekdanjih poslov, ampak so menda pretehtale njegove izjave. Z razglabljanji, da bo vztrajanje na čelu bolnišnice odvisno tudi od vremena, si je nesojeni generalni direktor res škodil kar sam, se strinjajo celo njegovi podporniki. Vseeno je pomenljivo, da so manire postale glavni kriterij za upravljanje slabe pol milijarde evrov, kolikor znašajo letni prihodki kliničnega centra.
Številni v vladni koaliciji so bili v teh dneh veseli, da je cincanja o soglasju k Baričičevemu imenovanju konec. A razlogov za optimizem je malo. Kadrovanje v zdravstvu je hud zalogaj. Simon Vrhunec je bolnišnico od leta 2013 do letošnjega avgusta kot vršilec dolžnosti vodil tudi zato, ker politikom ni uspelo h kandidaturi nagovoriti nobenega vsaj približno sprejemljivega kandidata. Tudi letošnji spomladanski razpis za generalnega direktorja UKC Ljubljana, pred katerim so imeli v koaliciji časa za usklajevanje o kandidatih na pretek, je neslavno propadel.
Sosednji Onkološki inštitut, ki je tako kot ljubljanski klinični center eden od stebrov slovenskega zdravstva, po razrešitvi Janeza Remškarja vodi vršilka dolžnosti Zlata Štiblar Kisić. Na zdravstveni blagajni, ki financira zdravljenje bolnikov v obeh ljubljanskih bolnišnicah in vseh ostalih po Sloveniji, Samo Fakin po vladni košarici prav tako že vse od maja vlada kot vršilec dolžnosti.
Medtem se ovire, ob katere trčijo bolniki, kopičijo. Vrste predolgo čakajočih na preglede in operacije so iz meseca v mesec daljše, številni čakalni seznami so nezanesljivi. Poleg tega je bila Slovenija pri kar štirih od sedmih zdravljenj, ki so jih v OECD nedavno posebej izpostavili, v spodnji tretjini držav članic. Slabi rezultati pri kapi in treh rakih (dojk, materničnega vratu in debelega črevesa) bi morali sprožiti alarm za ukrepanje na državni ravni, pa niso postali politična tema. Tako kot to niso čakalne dobe, ki so zaradi številnih zamujenih priložnosti za pravočasno diagnozo in zdravljenje precej bolj nevarne od vseh afer, ki so v zadnjih letih pretresale zdravstvo.
V takšnih razmerah so najbolj zaželeni direktorji bolnišnic, ki politikom ne bodo oponašali, ko svojega dela ne bodo opravili. Ena od poti do tega ideala je vzdrževanje negotovosti. Dolgotrajni vršilci dolžnosti se vsakdanjih tehničnih nalog sicer ne otepajo, izogibajo pa se resnejšim spremembam. Poleg tega je verjetneje, da bodo vljudno tiho in ne bodo povzročali težav, ko bodo naleteli na slabo uradniško odločitev. Brezvladje, v katerega pelje večna začasnost na najpomembnejših funkcijah, je sramotno. Za bolnike in zaposlene, ki ne vedo, pri čem so in kaj lahko pričakujejo, je škodljivo. Zdi pa se, da se vsaj vladi kar dobro obnese.
