Nov tip fuzijskega reaktorja, ki je znan pod oznako stellarator wendelstein 7-X (W 7-X), je izredno kompleksna naprava, ki od zunaj še najbolj spominja na ameriški krof, potresen z ogromno količino sivih mrvic. Njegova izdelava je stala okoli milijardo evrov in je trajala približno 19 let. Pri tem so bistveno vlogo igrali sodobni računalniki in napredna 3D-programska oprema.
Kot se za krofe spodobi, pa se bistvo skriva pod površjem. Stellarator s 16-metrskim premerom namesto marmelade v sredici skriva tok plazme, segrete na več kot 100 milijonov stopinj Celzija, ta pa je s pomočjo kompleksnih magnetnih polij zavita okoli sredinske točke reaktorja in po sredinski osi samega toka plazme.
Stellarator v sredici poustvarja jedrske reakcije, ki naravno potekajo v zvezdah (soncih), in oddajajo ogromne količine energije. Vendar manjše različice fuzijskih reakcij, ki potekajo v reaktorjih, kot je W 7-X, oddajajo precej manjše količine energije kot ogromna vesoljska telesa, dodaten problem pa je, da moramo plazmo v njih umetno segrevati. Ker za segrevanje plazme porabimo precej energije, pa je bil rezultat preteklih reaktorjev neto negativen izkupiček.
Trenutni rekord za delovanje fuzijskega reaktorja je šest minut in trideset sekund. W 7-X naj bi oddajanje energije pred ponovnim segrevanjem podaljšal na do 30 minut, kar je domnevno dovolj, da bi proizvedel več energije, kot je potrebuje za lastno delovanje. Presežek energije bi torej lahko vključili v naša električna omrežja in pridobili nov, čisti vir elektrike. A četudi bi W 7-X dobil zeleno luč in izpolnil pričakovanja, bomo na kratki rok še naprej sončno energijo pridobivali od naravnega sonca s pomočjo sončnih celic.
