Družbena kritika je v rokah večinskih, izgotovljenih mnenj pač ena majhna boga rev'ca. Če danes, torej ta torek, prižgemo radio, preberemo spletne komentarje, poslušamo ljudi na avtobusnih postajah ali v slačilnicah bazenov, bomo slišali enaka malo sentimentalna, malo jezna leva ali vehementno nesramna desna mnenja o bodečih žicah na meji Republike Slovenije.
Če ne gre ploskati javnemu mnenju, ki je v skladu s svojo boleznijo povsem predvidljivo, bi bilo fino in fajn, da bi lahko ploskali tistim, ki niso večina, namreč umetnikom. Pravzaprav ne bi bilo zgolj fino in fajn, temveč bi bilo edino pravilno. Prav je, da švicarski umetnik Milo Rau s performansom Breivik's Statement (Breivikova izjava), izvedenim na trgu italijanske vasice Santarcangelo, pokaže na povsem konsistentno notranjo logiko fašizma: v performansu nam Breivikov sodni zagovor z govorniškega odra prebira muslimanka srednjih let. S preprostim dejanjem nam razkaže vmesni prostor med izgotovljenim levim in desnim mnenjem ter pokaže na izmuzljivost naše osebne in kolektivne etike, ki je vselej rezultat odločitve. Rau ne moralizira, temveč pove, da nas odločitev za fašizem ali proti nejmu ne dela nič inherentno boljše ali slabše ljudi, temveč nas sili le v specifične tipe mišljenja, ki morajo imeti svoje posledice. Težek zalogaj.
Od ljudi, ki so si izborili prostor izjeme (in izjemnosti), torej pričakujem, da ne bodo delovali enako kot tisti, ki zasedajo prostore pravil in občih mest. Stanje izjemnosti ne more biti podvrženo lenobnim mehanizmom reprodukcije, saj s tem izgubi prav ves smisel. »Pustite izgotovljena mnenja zunaj, vi, ki vstopate,« bi lahko zahtevali Dantejevi ključarji umetnosti, vendar se bojim, da bi ob taki zahtevi propadel marsikateri »umetniški« projekt – sesul bi se v običajen kulturni produkt, ki si svoje vsebine pač izposoja iz bazenčka ready-made stališč. Prepogosto gledališče namreč zapuščam z občutkom, da avtorji predstave po svojo vsebino in formate niso šli daleč, natančneje, običajno imam občutek, kot da sem se o družbeni realnosti uro in pol pogovarjala s svojim sosedom, ki je sicer simpatičen, a intelektualno suhoparen moški. Prepogosto se mi zgodi, da roman ali pesniško zbirko slovenskega avtorja ali avtorice zaprem povsem razdražena, ker v knjigi tičijo že slišani komentarji družbene stvarnosti, ki se po možnosti začnejo z besedicami »neoliberalni kapitalizem«. Za to, da mi nekdo pokaže ali pove isto, kar lahko izcimim iz javnih občil ali iz svojega soseda, me zares ni treba zapreti v dvorano ali me prikovati na fotelj. Če kot gledalka ali bralka z avtorjem določenega »umetniškega« dela sklenem pakt, da bom delu namenila vso svojo pozornost, potem je verjetno smelo zahtevati, da umetniško delo spremeni moj odnos do sveta, da na informacije, ki jih o svetu že imam, naloži še kakšen osvežujoč sadež. To ne pomeni, da mora vsako umetniško delo narediti revolucijo – proizvesti mora zgolj veter. V njem mora plameneti nuja nekaj povedati in to povedati na izbrani način, kajti, oprostite, kadar mi avtor/ica »umetniškega« dela ne zna posredovati njegove/njene lastne, torej »avtorske« invencije, za tem pač ne morem slutiti ustvarjalne nuje. Zaznam lahko le, da je stvaritelj določenega kulturnega produkta želel pač nekaj narediti, kadar pa gledališče zapustim posebno slabovoljna, lahko slutim le še avtorjev narcisizem.
Umetnik, človek izjeme, mora razumeti vse konture kritičnosti, kadar se on ali ona kritičnost pač gre. Če sem besedilo začela s starim Alexisom, naj ga končam s takisto pokojnim filozofom visokih pulijev Michelom Foucaultem: kritičnost se zares začne tam, kjer javno mnenje doseže svoj spoznavni rob, kar nadalje pomeni, da je družbena kritika sami sebi vselej podobna le v metodološkem, ne pa v vsebinskem smislu. Njena naperjenost se vseskozi razvija. Kritičnost žene spoznanje dalje, kakor ga dalje žene tudi umetnost. Performans Mila Raua se je vprašanja fašizma lotil kompleksno, brez parol. In to lahko tudi zaboli.