Sendvič naš vsakdanji

Edward Gibbon je v svojem časopisu konec 18. stoletja prvi zapisal, da koščkom hladnega mesa med dvema rezinama kruha pravijo sendvič. Začelo pa se je tako, da je John Montagu, četrti grof iz kraja Sandwich v angleški grofiji Kent vzhodno od Londona, med napeto igro s kartami svojemu slugi naročil, naj mu prinese rezine pečenke, nadevane med dva kosa kruha, da bi se lahko okrepčal, ne da bi pri tem odložil karte. Prisotnim je ob tem zakrulilo v želodcu in so naročili: »Prinesite še nam enako kot Sandwichu!« Navada se je prijela ter se sprva med aristokracijo, potem pa še med ljudstvom razširila po svetu. Časopis Wall Street Journal je o sendviču celo zbadljivo zapisal, da gre za največji prispevek angleške kuhinje svetovni kulinariki. Seveda pa angleški grof ni bil prvi, ki se je domislil, da bi lahko kruh nadeval s čim sočnim. Različice sendvičev so poznale že stare kulture z Bližnjega vzhoda in iz Sredozemlja. Stara judovska navada je denimo rezine mesa jagnjeta oviti v ploščati kruh. Zelo podobne različice tega danes poznamo kot grško zavito pito giros, arabski kebab in vrsto podobnih jedi. Vse skupaj ni daleč od pleskavice ali čevapčičev v lepinji, slabšo različico tega že kakšno stoletje prodajajo pod imenom hamburger… Sendvič je pravzaprav ena najbolj raznolikih jedi sploh. Edino pravilo, pa še to ni povsem nujno, je kakršen koli nadev med dvema ali več rezinami kruha, lahko pa je nadev zavit v eno samo rezino ploščatega kruha… In smo že pri južnoameriških tortiljah. Tu ne gre za pretiravanje, saj prigrizki, kot so burrito, taco ali quesadilla, v svetovnih gastronomskih merilih spadajo v kategorijo sendviča. Zlahka bi torej rekli, da je bistvo sendviča hitri prigrizek, ki ga jedec prime v roko in za uživanje ne potrebuje pribora. Natanko to torej, kar je zahteval angleški grof Sandwich. Obstajajo nekatere ustaljene oblike, kot so odprti sendvič, različica brez zgornje rezine kruha, klubski sendvič sestavljajo tri rezine kruha ter dva namaza in dva nadeva. Pri neapeljskem se med nadevi izmenjujejo rezine belega in črnega kruha, angleški je sestavljen iz opečenca, narezanega na trikotnike, podmornica pa je prerezana francoska štruca, nadevana z različnimi nadevi. S podmornico bi lahko označili tudi legendarne delavske sendviče iz polovice bele štruce, četrt kilograma posebne salame in nekaj manj sira, s kakršnimi so se nekoč pri nas prehranjevali tudi dijaki. Tu je nujno omeniti še precej manjše sendviče osnovnošolske prehrane iz enakih sestavin, a z dodano razmočeno rezino kisle kumarice, ki je ne le kumarice, ampak nekaterim celo sendviče kot take priskutila za vselej. A pustimo to. Osnova za dober sendvič oziroma nadevanko, ki je star slovenski izraz za ta prigrizek, je dober kruh oziroma pecivo. Italijani denimo uporabijo tudi slane maslene rogljičke in podobno, iz sendvičev pa so razvili prave mojstrovine. Kadar gradimo sočnejšo nadevanko, ki vključuje denimo jajce, pečeno na oko, ki se po notranjosti sendviča razlije v hipu, ko vanj ugriznemo, je dobro poskrbeti, da kruh prepreči razlivanje sokov v okolico našega prigrizka. Ljubitelji hrustljavosti lahko krušne rezine predhodno popečejo z obeh strani, kadar nadev dovoljuje (če v njem ni denimo zelene solate, ki bi sicer ovenela), pa je najbolje popeči kar sestavljen izdelek. Obstaja trik. Če krušne rezine popečemo le po eni strani, jih lahko pri sestavljanju obrnemo v notranjost sendviča in pri tem ohranimo zunanjo mehkobo. Pri sendvičih pogosto velja pravilo, da je manj več. Še tako okusen sendvič lahko v hipu uničimo s prevelikim odmerkom preliva, zlasti majoneze, ki k dobremu okusu prav nič ne prispeva, zato se je velja povsem izogibati. Menite, da sendvič brez tega ne bo sočen? Dodajte več paradižnika, mladi sir, omako iz avokada… Sendviča nikakor ni nujno pripravljati s salamami. Če brez mesa vseeno ne gre, je v takšno nadevanko veliko bolje vtakniti nekaj tankih rezin popečenega mesa (ali sira za žar), ki jih morda podložimo z maslom in popraženo čebulo, vse skupaj pa pokapamo s kakšnim pestom, denimo tistim iz bazilike. Ali pač s tartufato… Tako nastanejo vrhunski nadstandardni, če želite gurmanski sendviči in eksplozija finih okusov vam bo v primerjavi s salamami za vselej spremenila predstavo o dobrem sendviču. Bi poskusili sendvič z namazom iz kuhanega kostanja, smetane in konjaka, rezino pršuta in tankimi karameliziranimi rezinami hruške? Zakaj pa ne! Za dober sendvič poleg dobrega kruha pač potrebujemo dobre sestavine, katere, pa je odvisno od okusa in domišljije. To je namreč edina omejitev. Za pokušnjo pa enostaven, a nadvse okusen francoski sendvič po naslednjem receptu.