»Domače branje gor ali dol, tega ne bom bral! Kakšen trapast naslov: Mali veliki stric!? Strica ne maram. Je iz Prekmurja doma in na obisku me vedno od zadaj frcne v glavo ali pa cukne za lase. Imam raje zgodovinske knjige in nekoč bom sam eno tako napisal…« se je repenčil Janez s svojim zategnjenim monotonim glasom. Očitno je šlo domače branje vsem malo v nos. »Mali veliki stric je zame čuden naslov. Samo Bog je velik, vsemogočen! Ampak je treba ubogati…« je bila bogaljubeča in vedno pridna učenka Ljudmila (Milči imenovana ljubkovalno). A se je že oglasil Zoran, vedno malo posiljeno nasmejan fantič: »Sem pokukal v tole domače branje in vem, da je glavni junak doma v glavnem mestu. Tako kot jaz. In glavno mesto je najlepše na svetu, a ni res?« Fantič ima preprost kriterij za to, ali mu je junak iz knjige pri srcu ali ne. Pa tudi Dejan je bil židane volje, očitno mu domače branje o malem velikem stricu ne bo delalo težav: »Milči, če je tisti tam zgoraj vsemogočen, mi tole odgovori: ali lahko tako skalo naredi, da je sam ne more dvigniti? Če jo lahko, ni vsemogočen, ker skale dvigniti ne more, če pa je ne more…« Tole modrost je očitno prinesel s sabo, ker se je v glavno mesto preselil prav z ravnine, od koder je doma tudi glavna oseba knjige, ki razburja otročad. »Veš, Ljudmila, jaz bom še razmislil in premislil in se potem odločil, ali bom bral ali ne. Kajti treba je premisliti posledice. Ena je lahko cvek, če ne bom opravil naloge!« je počasi izdavil Miroslav. Težko je od fantiča z očali na nosu in na prečo počesanimi lasmi pričakovati hitre zaključke. In se potem rado izcimi zanj najbolje in fant zato med otročadjo uživa meni nerazumljivo spoštovanje. »Ejga, kakšen stric, majhen ali velik! Ko se mi zberemo doma, moram vedno na glas brati Butalce! To je knjiga: poučna in zabavna! In ob tistem stavku, ko butalski čevljar pravi 'če nič ne znam, bom pa druge učil', se vsi režijo do solz in me trepljajo. To bi bilo zame domače branje,« je bil sočen Karl, ki poskrbi, da se tudi otroška druščina smeje kaki njegovi pogruntavščini. »Mene bolj zanima pisanje knjig kot pa branje. Če hočeš pisati, je treba veliko znati. In zato moraš napisati eno nalogo, ki se ji reče – misterij! Potem se reče, da si magistrat – to bi bila tudi jaz rada!« je delala načrte potegnjena in glasna deklica Alenka. Mali Lukec je z levim palčkom in kazalčkom svaljkal nekaj, kar je prej izbrskal iz leve nosnice, in pritaknil: »Mi pa slikanice beremo v vrtcu.« Mimo je ravno takrat prišel visoki, uglajeni, vedno počesani, nasmejani in brezhibno polikani Borči. Ne vem, kdo je iz gruče vprašal, ali je bral knjigo Mali veliki stric, ko je samovšečni fante prhnil: »Bral? O ta malem stricu? Jaz sem sam knjiga!«
Še bi poslušal o domačem branju, ko se je oglasilo iz kuhinje: »Si bil spet v bifeju? Mi manjka petak v denarnici… No, res si prebrana knjiga, res!« Domače branje pač.
