Prvi del večera, Meso srca, je razpršen, hkrati pa daje vtis, da posamezne sekvence med seboj povezuje nekakšna širša pripoved, morda celo kritika. Razen uvoda nobeden od sekvenciranih nastavkov ni zadosti razvit, da bi upravičil poetičen naslov dogajanja. V preludiju k divjemu odrskemu dogajanju vidimo moškega, ki objet z leseno lutko »pleše« in naposled z njo vred sede na stol v kot odra, od koder spremlja zapeljive osvajalske plesne kombinacije baletnega ansambla. Spokojni, skoraj ganljivi uvod je v dramaturgiji dogodka izjema, sledijo namreč izrazito dinamične gibalne partiture, množica duetov, ki ga nadvlada en sam, in sicer duet Rite Pollacchi in Petra Đorčevskega, gibalno in intencionalno soroden duetom Hribar-Luštek. Kot humoristični vložek v predstavi učinkuje operni poseg Rebeke in Norine Radovan, ki oblečeni v rdeča baročno-rokokojevska kostuma (moškega in ženske) pred kuliso slovenskega turističnega bisera Bleda odpojeta Barcarolle Jacquesa Offenbacha. Predstava se odvije tudi mimo ritmiziranega dihanja nastopajočih – kar je v kontekstu baletne produkcije subverzivno, v kontekstu koreografskega dela Hribarjeve in Luštka pa predvidljiva operacija – ter se konča z nekakšnim tableau vivant baletnega ansambla, postavljenega pred kopijo operne dvorane. Tudi če bi predstava želela figurirati kot emocionalni vlakec smrti, so kontrasti med sekvencami predrobni, da bi nas uspeli zares zavrteti.
Kaktusi so v nasprotju z Mesom srca bistveno bolj strnjeni, v dogajanju pa je mogoče prebrati pripoved o plesni potilnici (sweat-shop). Plesalci udarjajo po črnih kvadratnih deskah in proizvajajo slike nabiralcev bombaža, tovarniških delavcev in drugih predstavnikov proletariata (morda sužnjev?). V scenografijo desk, na katerih nastopajoči plešejo in jih preurejajo, se sčasoma vpletejo tudi kaktusi, ki pa jih plesalci čuvajo kot punčico svojega očesa. Kaktusi reprezentirajo tisti absurdni nekaj, h kateremu plesni ustvarjalci stremijo in ga preprosto morajo imeti, da bi svojo ustvarjalno pot lahko nadaljevali. Da je zborček kaktusov neznanka plesne vztrajnosti, potrjujejo tudi zvočni posnetki govorov in pogovora – ti učinkujejo kot sočutna in hkrati posmehljiva metapripoved o ujetosti baletnih plesalcev in rigidnosti njihovega umetniškega posla. V okviru baletne produkcije so Kaktusi zadosti komunikativni in didaktični, da pred gledalca pripeljejo tiste problemske vsebine, ki zunajinstitucionalno umetnost mučijo že desetletja.
