Prof. dr. Bojana Žvan, ki so jo po razkritju primera Radan v ljubljanskem UKC razrešili z mesta predstojnice oddelka z težkimi nevrološkimi bolniki, s tožbo proti bolnišnici išče moralno zadoščenje. »Nočem finančnih koristi. Pokazati želim, da sem bila nezakonito razrešena, in oprati svoje ime, saj za primer Radan nisem bila moralno odgovorna,« je poudarila Žvanova. Včerajšnji poskus poravnave na delovnem sodišču v Ljubljani kljub temu ni bil uspešen.
Nasprotna stran ni imela pooblastil, ki bi omogočila poravnavo, je pojasnila Žvanova, dopušča pa možnost, da se bodo v prihodnje vendarle dogovorili. Na čelo oddelka za vaskularno nevrologijo in intenzivno nevrološko terapijo se ne želi vrniti. Upa pa, da ji bodo v bolnišnici znova omogočili primerne pogoje za izboljševanje zdravljenja bolnikov po kapi, s katerim cilja na vso Slovenijo.
Pomagati je treba bolnikom iz vse Slovenije
Projekt Telekap so pred leti zagnali, da bi zmanjšali razlike pri obravnavi bolnikov. Stroka je izpostavljala podatek, da bi se umrljivost zaradi možganske kapi zmanjšala za več kot tretjino, če bi jo uspeli v vsej državi znižati na raven umrljivosti v ljubljanski regiji. To so skušali med drugim doseči tako, da so se začeli v regijskih bolnišnicah, kjer sprejmejo bolnike z znaki kapi, s pomočjo slikovne povezave posvetovati s posebej usposobljenimi strokovnjaki v Ljubljani. Odločitve o bolnikovem zdravljenju so lahko tako boljše.
Po razkritju primera Radan in ugotovitvah, da na intenzivni terapiji nevrološke klinike močno primanjkuje zaposlenih, pa so na ta oddelek »preusmerili« nekatere ljudi, ki so prej sodelovali v Telekapi, je spomnila Žvanova. »Zdaj ni več tima zaposlenih, delo pa ne teče, kot je bilo zastavljeno. To potrjuje, da bi morala Telekap postati nacionalni center in ne le del posameznega kliničnega oddelka. Ta ima namreč druge prioritete. Telekap pa ni namenjena le ljubljanskim, ampak pacientom iz vse Slovenije.«
Primer Radan že vse leto odnaša vodilne
Zdravnica, ki sicer ostaja v največji bolnišnici, ob tem ocenjuje, da so zadnji nadzori nad nevrološko kliniko in bolnišnico prinesli kvečjemu dodatne dokaze, da za afero ni (so)kriva. »Noben organ, telo ali komisija ni ugotavljal in dokazal moje odgovornosti v primeru Radan,« meni Žvanova. V UKC Ljubljana prav tako niso opravili predpisane vzročno-posledične analize v primeru Radan, je dodala. Povezava med njenim delom in ravnanji Ivana Radana ni tako z ničemer dokazana, je prepričana nekdanja predstojnica. Na ministrstvu za zdravje so po upravnem nadzoru bolnišnici naložili več kot 60 popravljalnih ukrepov, v postopku mednarodne akreditacije DNV pa jih je morala opraviti več kot 20, je še spomnila: »Noben od njih se ne nanaša na moje delo.«
V UKC Ljubljana očitkov o neupravičeni razrešitvi in postopka pred sodiščem včeraj niso komentirali. Žvanovo so razrešili po januarskih ugotovitvah notranjega nadzora, da je Ivan Radan verjetno pospešil smrt 83-letnega bolnika (nedvoumno tega niso mogli ugotoviti). V bolnišnici so takrat ugotavljali tudi, da odziv nekaterih zaposlenih na zdravnikovo ravnanje ni bil primeren. Maja letos je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc k odstopu pozvala tedanjega v. d. generalnega direktorja bolnišnice Simona Vrhunca (avgusta ga je nasledil Andrej Baričič) in strokovnega direktorja prof. dr. Sergeja Hojkerja (potem ko je svet bolnišnice začel postopek razrešitve, je konec oktobra odstopil sam). Odstop je ministrica pričakovala tudi od glavne medicinske sestre Erne Kos Grabnar, ki jo je svet UKC Ljubljana razrešil sredi oktobra, in strokovnega direktorja nevrološke klinike prof. dr. Davida B. Voduška, ki je edini od četverice ostal na tem položaju. Pred časom je ponudil odstop, ki pa ga Hojker ni sprejel. Ugotovitvam upravnega nadzora, ki je pokazal na pomanjkljivo skrb za varnost bolnikov, v UKC Ljubljana sicer oporekajo s tožbo.
