Med priznanimi gostilnami in restavracijami, sploh tistimi, ki so si prostorsko tako blizu, da sprehod med njimi obiskovalcu vzame manj kot minuto, bi morala po vseh tradicionalnih pravilih vladati tekmovalnost. Tako je bilo tudi v Radovljici, dokler se ni Marcela Klofutar iz Vile Podvin domislila, da bi rivali morali med sabo – sodelovati. Osem se jih je s tem strinjalo in pred tremi leti so tako pod okriljem Turizma Radovljica prvič pripravili Okuse Radol'ce. Letos, tretje leto zapored, je v Okuse Radol'ce vključenih že 11 gostiln in restavracij. Ves november ponujajo okusna lokalna kosila in večerje po enotni in zmerni ceni 15 evrov.
Zavezani tradicionalnim okusom
Čeprav se je tradicija, povezana s tekmovalnostjo, spremenila, pa zavezanost tradicionalnim receptom in okusom v mnogih gostilnah ostaja. Maja Buden iz gostilne Kunstelj se je med kreiranjem letošnjih menijev vrnila v otroška leta. Takrat sta gostilno vodila njena pokojna dedek Tone in babica Marija, zato tudi novembrska menija nosita njuni imeni. Enotno goste iz kuhinje pozdravljata z ovseno kašo in peteršiljčkom. Marija bo obiskovalcem prinesla še pesino juho, zelenjavno pogačo s testom iz cvetače, bučno kremo in prekajeno postrvjo, Tone pa govejo juho z jurčki, mesnim zavitkom in čisto nekoliko nenavadno krvavico, nenavaden pa bo tudi slasten princes krof za konec. »Črpala sem iz spominov nanju. Recepti sicer niso njuni, me pa nanju spominjajo okusi,« pravi Budnova. Dedka se spominja kot zelo karizmatičnega človeka, ki ga je po uspešni gostilni poznala vsa Slovenija. Tako kot se je med ustvarjanjem jedi sama vrnila v otroštvo, pa upa, da bodo v podobne lepe spomine med okušanjem zajadrali tudi obiskovalci.
Skoraj pozabljen recept so obudili Andrejaševi iz gostilne Lectar. Goste bodo že na začetku presenetili z močko, starodavno jedjo iz bližnje vasi Ljubno. »Tam so včasih skuhali krompir v oblicah in ga pomakali v kislo mleko ali pa kar v olje, kis in sol,« pojasnjuje Jože Andrejaš. Do recepta so se dokopali prek sosedovih svojcev in zetove družine, dodaja, saj vsi izhajajo iz te vasice. Po ohrovtovi juhi s krompirjem ter po fižolu ščurkovcu s kračo in govnačem pa bodo obiskovalce razveselili še s sladico iz dobrih starih časov – s palačinkami z domačo slivovo marmelado in kompotom. »Ko nekdo reče, da se pri nas počuti tako, kot da bi prišel k babici, je to za nas najboljši kompliment,« dodaja Andrejaš.
Ženski in moški jedilni list
Radovljiških jedilnikov ne polnijo le starodavni recepti, pač pa tudi nove kombinacije okusov iz tradicionalnih in lokalnih sestavin. Po njih slovijo predvsem v Vili Podvin. »Toliko čiste zemlje, neokrnjene narave, kot jo imamo v Radovljici in okolici, tudi drugje na Gorenjskem, po svetu nimajo. Zato gostom poleg novih kreacij lahko ponudimo še izjemno kakovost,« pravi chef Uroš Štefelin. Obiskovalci bodo v njegovi restavraciji lahko izbirali med moškim in ženskim menijem. Med drugim jim bodo postregli s trdinkino juho s prekajeno postrvjo, krompirjem z ocvirki, svinjskimi lički s korenjem, repo in zelenjavo, posladkali pa se bodo s šmornom iz kozarca s kakijem in granatnim jabolkom. »Pri nas predvsem pazimo, da surovin ne okvarimo, temveč ohranimo njihov pristen okus in ga nadgradimo.« Kakovostne sestavine so po njegovem mnenju bistvenega pomena, ki pa ima tudi posledice. »Dobavitelji surovin so pri obiskovalcih postali tako znani, da jim včasih zmanjka stvari, ki jo želim kupiti pri njih,« pravi.
Zgodovino obrnili v drugo smer
Povezanost namesto konkurence je prava pot, je prepričan Štefelin. »Več kot je v nekem okolju dobrih gostiln, več ljudi privabijo.« Tako tudi na Okuse Radol'ce po besedah Katje Stušek iz Turizma Radovljica prihajajo ljudje od blizu in daleč.
Največ imajo od povezovanja gostje, so prepričani gostinci, sami pa ne zanikajo dobrobiti Okusov Radol'ce. Ne zaradi še bolj polnih gostiln, pač pa zato, ker so se med seboj spoprijateljili. Celo tako, da gredo pogosto tudi skupaj na večerjo. Na glavo postavljajo tudi kuharska pravila, ki v Radovljici veljajo že več kot stoletje – ne kuhajo več le vsak v svoji kuhinji. Tako bi bil marsikdo minuli konec tedna, ko so vsi sodelujoči pripravljali otvoritveno večerjo, presenečen, saj je Jože Andrejaš, ki sodi k Lectarju, kuhal pri Kunstljevih. »To se mi je zdelo imenitno,« je navdušen Andrejaš.
