Glavni vir navdiha je bilo vprašanje: Kdaj se boš spremenila? To je vprašanje, ki ga ne prenesem, saj ga največkrat postavijo ljudje, ki jim ni mar za druge. Vsi se ves čas spreminjamo, življenje je na neki način nenehna transformacija, in tudi če bi hoteli ostati isti, to ni mogoče. Z leti sem ugotovila, da to vprašanje postavljajo ljudje, ki si želijo le to, da bi se jim drugi prilagodili.
Drug vir navdiha pa je bil moj odnos z očetom. Najinega odnosa v scenarij sicer nisem prenesla na avtobiografski način, je pa v veliki meri vplival na vse tri zgodbe in odnose, ki jih imajo moje junakinje s svojimi očeti.
Kritiki so pisali, da vaš film predstavi ženski pogled na svet. Se strinjate s to trditvijo?Ne, ker ne verjamem, da obstaja ženski oziroma moški pogled na svet. Mislim, da razpravljanje o ženskem oziroma moškem pogledu na svet zgolj utrjuje stereotipe. Po mojem mnenju se lahko poglede na svet deli zgolj na zanimive in manj zanimive oziroma nezanimive.
Film ima močne feministične konotacije in bi gotovo opravil tako imenovani Bechdelov test, ki se uporablja kot kazalnik aktivne prisotnosti ženskih likov ter opozarja na seksistične konotacije v filmu, stripu in literaturi. Je bil to vaš namen?Ne, vendar sem vesela, da je končni rezultat tak, kot pravite. V svojih filmih želim predstaviti ženske zgodbe in ženske junakinje, a liki morajo biti kompleksni, saj me ne zanimajo junakinje tipa Seks v mestu. Taki filmi po mojem mnenju zgolj podpirajo stereotipe, kot so obsedenost žensk z dizajnerskimi oblekami, čevlji, potencialnimi parterji in tako dalje. To je povsem komercialen pristop k ustvarjanju zgodb in likov, ki določene stereotipe izkoristi, da ustvari franšizo, s katero lahko producenti zaslužijo veliko denarja. Tovrstni filmi predstavljajo svet, ki je meni povsem tuj, s temi liki se ne morem identificirati in zato tega ne morem pričakovati od svojih gledalk in gledalcev.
Struktura filma je večplastna in spominja na filme režiserjev, kot so Iñárritu v Pasji ljubezni, 21 gramih, Anderson v Magnoliji ali Haggis v Trku.Ti filmi so mi všeč, predvsem Iñárritu je zaslovel s tovrstno strukturo filmov, vendar pri njem različne zgodbe vedno povezuje neki usoden dogodek, ki deluje kot katalizator. Moj film sicer ima večplastno strukturo, vendar zgodbo peljejo in določajo junaki, ne pa slučajni dogodki, ki se pri Iñárrituju izkažejo za usodne. Zgodbe mojih junakinj potekajo sočasno, vendar neodvisno, saj je vsaka od njih intimna in pristna.
Odnosov med hčerami in očeti, ki so v ospredju, niste prikazali v ravno pozitivni luči. Zakaj taka perspektiva?Glede odnosov nisem želela biti pesimistična. Sama bi njihove odnose opisala kot globoke, kompleksne in realne. Ena hči šele gradi odnos z očetom, druga izgublja že izgrajeni odnos, tretja pa se sooča z uničenim, da bi lažje sprejela prihodnost. V vsakem od njih bi lahko našli slabe stvari, lahko bi rekli, da to niso zdravi odnosi, vendar se meni zdijo realni.
Edini žensko-moški odnos v filmu, ki ima pozitivne konotacije, je odnos med Natašo in njenim odraslim pastorkom Filipom, vendar tudi njima niste dovolili srečnega konca.Tako Nataša kot Filip sta osamljena, oba imata podobne izkušnje z vedno odsotnima očetoma in v tem se na neki način prepoznata. Spoj, ki se zgodi med njima, pa je napaka, ki je nista načrtovala. V filmu se njun odnos ne poveličuje, privede pa do bližine in pomiritve teh dveh junakov. S tem sem hotela pokazati, da ni nujno, da stvari vedno naredimo tako, kot mislimo, da je prav. Ni nujno, da vedno zmagata naša moč in vrlina. Včasih nas lahko tudi napake pripeljejo do dobrih stvari.
Kljub resni tematiki je v filmu kar nekaj humorja, predvsem ciničnega. Se vam zdi, da je taka vrsta humorja edina možna v takem kontekstu?Nisem hotela biti cinična, vendar je vaše doživljanje humorja kot ciničnega povsem legitimno. Razumem, da gledalci dobijo tak vtis, med drugim tudi zaradi naslova telenovele Ujetniki sreče, ki povezuje vse tri zgodbe. Na začetku so bili v igri še drugi naslovi, vendar sem se v končni fazi odločila za Ujetnike sreče, ker so junakinje na neki način res ujetnice sreče oziroma svojih definicij sreče. Šele takrat, ko nehajo loviti srečo, ki si jo predstavljajo kot neke vrste klasičen hollywoodski »happy end«, ugotovijo, da sta v življenju bolj kot takojšnja sreča pomembna radost in veselje.
