John Edgar Browning, mednarodno priznan »strokovnjak za vampirje,« zlasti za lik Drakule v filmu, literaturi, televiziji in popularni kulturi,« je za potrebe doktorata na območju New Orleansa zadnjih pet let izvajal etnografsko raziskavo med tistimi, ki se imajo za vampirje. Teh naj bi bilo v ZDA več kot pet tisoč. »Predvideval sem, da so malce za luno in so prebrali preveč romanov Anne Rice,« je menil pred osebnimi stiki z vampirji. »A sem kmalu ugotovil, da ti ljudje sploh niso nori. Vsaj ne kaj bolj kot povprečen Janez.« Simptomi vampirizma se začnejo kazati že v puberteti, ko se posamezniki brez zdravstvenega razloga počutijo »izsušene«. Da jim kri da energijo, ponavadi ugotovijo povsem po naključju, ko se na primer ugriznejo v ustnico, razlaga Browning.
Nekateri pijejo kri, drugi se hranijo s »psihično« energijo drugih
Vsi vampirji ne čutijo potrebe po pitju krvi za preživetje (t. i. sangvinariki), nekateri moč izsesajo iz »psihične energije« drugih – bodisi prek dotika ali duhovne energije.
(45-letna Julia Caples, mama treh otrok, v zgornjem posnetku pove svojo zgodbo o pitju človeške krvi, ki jo mesečno zaužije po dva litra. Človeško kri pije že 30 let.)
Potrebujejo nekaj obrokov krvi na teden
Največ vampirjev, s katerimi je Browning govoril, pravi, da želje oziroma potrebe po krvi ne morejo nadzorovati – v povprečju to zahteva od dva do tri obroke krvi na teden. Dobijo jo od darovalcev, ti jo »darujejo« zaradi finančnega nadomestila, drugi zanjo zahtevajo spolne protiusluge, tretji to delajo zaradi prijateljev in družinskih članov, ki so vampirji.
»Mnogi od nas bi raje videli, da ne bi neprestano doživljali teh simptomov, in bi lahko živeli srečno, normalno življenje,« je za BBC potožila Kinesia, ki se nima za vampirko, ampak zgolj za nekoga, ki pije kri. »Če bi odkrili vzrok moje zdravstvene težave, bi jo z veseljem odpravila s tableto,« je pristavila Alexia, britanska vampirka. Največ jih sicer trpi za grozljivimi glavoboli, hudo utrujenostjo in skorja nevzdržnimi bolečinami v želodcu, tako simptomi kot njihova želja po krvi pa ostajajo skrivnost. Številni te težave skrivajo tudi pred zdravniki, saj jih je strah (družbene) stigme, veliko pa se jih, če kri nehajo piti, počuti obupno: padajo v nezavest, pristanejo v bolnišnici, pestijo jih hude migrene, ne morejo niti vstati iz postelje. Ko se dokopljejo do primerne količine krvi, se nemudoma počutijo bolje. Zdravnik in profesor na univerzi UCLA Tomas Ganz je za BBC pojasnil, da je »zdravilo« v obliki krvi v takšnih primerih najverjetneje psihološko: »Učinek na telo je blagodejen tudi zaradi ritualne komponente, ki spremlja sam postopek pitja krvi. Posameznik se na nek način počuti edinstvenega, kot na primer ob pitju redkega in izjemno dragega vina.«
Kri nekoč uporabljali v zdravilne namene
»Ob novodobnih vampirjih mnogi najprej pomislijo na kakšnega serijskega morilca, ki je žrtvam pil kri,« sociolog z univerze v Idahu DJ Williams opisuje predsodke in strah, s kakršnima se srečujejo novodobni vampirji, ki svoje potrebe ravno zaradi tega skrivajo pred družbo. A če danes ti »čudaki« živijo na robi družbe, ni bilo vedno tako: pitje krvi so imeli večkrat v zgodovini za zdravilo. Zdravnik papeža Inocenca VIII je v 15. stoletju domnevno do izkrvavitve počrpal kri treh deklet in z njo napojil umirajočega papeža. Upal je namreč, da bo prek mladostne, vitalne krvi papež premagal bolezen. Kasneje so z njo zdravili epilepsijo, mnogi pa so se s kapljicami krvi napajali pod vislicami pravkar usmrčenih kriminalcev.
Običajni ljudje z družinami
Browning sicer razlaga, da so vampirji, s katerimi je navezal stik, povsem običajni ljudje z družinami, nekateri pa celo redno obiskujejo cerkev. »Čeprav jih peščica res nosi podaljšana kočnika in spi v krsti, pa večine filmi o vampirjih in knjige sploh ne zanimajo. Še na vrhuncu priljubljenosti niso gledali nanizanke Prava kri,« je bil začuden. Po njegovem pa je predstavitev »skrivnega« življenja vampirjev potrebna za dojemanje »normalnosti« v družbi. »Samo zato, ker ne razumemo, kar delajo, še ne pomeni, da jih lahko brez razloga preziramo. Kar se jim dogaja, je resnično. Res je, da tega mi ne razumemo, a tudi oni ne, se pa trudijo s tem živeti po najboljših močeh,« zaključi.
