Vam je všeč? (Skoraj) vsaka analogija kajpak šepa in tudi v zgornji primerjavi med analognim in digitalnim svetom bi se dalo najti napake. Ima pa eno veliko prednost: je skrajno preprosta, tako da bi jo tudi Lojze Peterle, evropski poslanec, moral razumeti. A pred torkovim glasovanjem evropskega parlamenta o telekomunikacijskem zakonodajnem svežnju Peterletu očitno nihče ni dovolj preprosto razložil, za kaj gre. Kot edini slovenski poslanec v evropskem, heh, hramu demokracije, je tako (velja dodati – glede na Peterletova običajna predvolilna pridušanja o zastopanju slovenskih interesov – v nasprotju z nacionalno zakonodajo in uradnimi stališči države, a tem rečem evropski poslanci niso zavezani) glasoval, da lahko »digitalni darsi«, ponudniki internetnih storitev, počnejo malodane vse, česar Dars ne sme. Le malce premeteni morajo biti in izkoristiti darila, kakršno je, recimo, člen 3.5, ki s »posebnimi storitvami« povsem razveljavi člen 3.3. o enakopravni obravnavi.
Da bodo odločnejše zaščite nevtralnosti v nacionalnih zakonodajah (recimo slovenski) ob tem res lahko ostale v veljavi, je upanje, ki bo umrlo zadnje. Marsikaj bo odvisno od tega, kakšno stališče bo zavzel Berec, evropski telekomunikacijski regulator. Če se bo odločil za strožjo razlago novih pravil, morda slovenskemu regulatorju Akosu ne bo treba niti v novih postopkih spet odločati o praksah, ki jih je z odločbami že prepovedal, niti spreminjati splošnih usmeritev. Sicer pa…
Da je evropski parlament uzakonil luknje za – poenostavljeno rečeno – internet dveh hitrosti, so se morali tisti, ki jim je bilo to v interesu, domisliti več trikov. Eden najočitnejših je bil seveda, da je ves postopek tam iz časov prejšnje evropske komisije tekel pod krinko zagotavljanja nevtralnosti spleta, torej enakih možnosti tako ponudnikov vsebin kot uporabnikov. Drugi je bil sladkorček: povezava spornih pravil z nižjimi cenami roamingov oziroma (obetom popolne odprave) tarif za gostovanje v drugih omrežjih. Za poslance in tisti del širše javnosti, ki jih ta prijema ne bi premotila, pa se je med dvoletnim postopkom nabralo toliko dopolnil, uskladitev in poročil ter dvoumnih razlag, da ni bilo težko izgubiti niti. (Kar ni opravičilo niti za Peterleta niti celotno evropsko krščanskodemokratsko frakcijo, ki je tako strumno podprla novelo po meri velikih internetnih operaterjev.)
Zgodovina pa ima neprecenljiv smisel za ironijo. Tudi v tem primeru. Približno istočasno, kot se je pred dvema letoma začel v torek končani postopek »posodabljanja« evropske telekomunikacijske zakonodaje, se je EU na vrhu konec oktobra 2013 slovesno zaobljubila, da se bo pognala v galop za ameriško-pacifiško digitalno konjenico (mimogrede: z nevtralnostjo odslej na boljšem) daleč pred njo. O »digitalnem gospodarstvu« so govorili voditelji Unije in predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy je modro postavil piko na i: »Če skupni trg jemljemo resno, mora postati digitalen,« kajti »močno digitalno gospodarstvo je odločilnega pomena za rast in konkurenčnost Evrope v globaliziranem svetu«.
In nato so se v torek, nekaj ur po glasovanju v evropskem parlamentu, v Parizu na medijsko bolj ali manj spregledanem sestanku srečali francoski predsednik François Hollande, nemška kanclerka Angela Merkel (oba z gospodarskima ministroma) in predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker. Da bi s povabljenimi mladimi spletnimi podjetniki pokramljali o, kot je izjavila Merklova, cilju, »da bi notranji evropski trg postal digitalen,« da bi (nadaljevanje najbrž že slutite, a za vsak primer) »lahko bili konkurenčni na globalnem trgu«. Samo nekaj ur po tistem, ko je evropski parlament uzakonil kar nekaj možnosti, da spletni operaterji mlade podjetnike, zagonska podjetja (pred katerimi je v Evropi že tako kar nekaj ovir več v primerjavi z, recimo, ameriškimi tekmeci) onemogočijo ali vsaj krepko spotaknejo z ničelnimi tarifami, prometnimi razredi, različnimi hitrostmi… Vse v prid velikim igralcem na trgu. Bodo pa zato zagonska podjetja morda prišla do kakšnega evra iz namensko ustanovljenega polmilijardnega sklada.
Evropski netflix, spotify, instagram ali kaj še precej pomembnejšega? Le kot izjema, iz skrajne trme in/ali po spletu izredno srečnih okoliščin. A raje pozabite, kot ste – zelo verjetno – pozabili na »digitalni vrh« pred dvema letoma in že davno prej na, recimo, lizbonsko strategijo, s katero se je EU davnega leta 2000 nakanila postati »najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju utemeljeno gospodarstvo na svetu«. Ob 400+ poslancih, kakršna sta poročevalka o telekomunikacijskem svežnju Pilar de Castillo in Peterle, ki so nemara celo res prepričani, da je Evropa zdaj »edina regija na svetu z zakonsko zagotovljeno odprtostjo in nevtralnostjo interneta«, to pač nikoli ne bo.
