Smrt sprejemamo kot del življenja, ampak v negativnem smislu, pravi medij Urška Puš, ki ji je bila sposobnost komuniciranja z mrtvimi položena že v zibelko. »Smrt je rojstvo, je samo prehod v drugo dimenzijo, energijo. Ljudje bi veliko lažje živeli, če bi razumeli, da obstaja nekaj več, da torej izgubimo samo telo in da ostanemo kot duša.«

Za pokojniki lahko žalujemo vse življenje. Fizično jih seveda ne moremo nadomestiti, pogovori z njimi pa nam pomagajo na poti zdravljenja bolečine ob izgubi. Osnovni namen »branja«, kot mediji imenujejo srečanja s predajo sporočil umrlih oseb, je, da dobimo odgovore, sporočila in potrditve, ki nam pomagajo naprej v življenju, bodisi da ponovno najdemo srečo bodisi začutimo, da nekaj obstaja še po smrti, kar koli to že je, ali da drugače začnemo dojemati življenje. »To so zdravilna sporočila,« pravi Urška Puš, »saj duše vedno povedo tisto, kar potrebujemo.« »Negativnih sporočil ni, tudi za prihodnost ne, če pa že, so to dobronamerna opozorila ali predlogi, potem pa je seveda na nas, ali jih bomo upoštevali ali ne.«

Pokojniki pridejo, ko sami želijo

Kakšna so sporočila, je zelo odvisno od smrti pokojnega in od tega, kakšna je bila energijska povezava med osebama – ali so bili partner, starši, otrok. Večina ljudi hoče slišati, da so pokojniki dobro, da jih nič več ne boli. »Po prehodu na drugo stran umrli nimajo več fizičnih bolečin, ne poznajo več negativnih zemeljskih občutij, ki jih imamo živi,« nadaljuje sogovornica. »Tisti, ki naredijo samomor, velikokrat povejo, da prevzemajo odgovornost za svoje dejanje. Ljudje, ki so bili bolni, povejo zadnje stvari, ki so se jim dogajale, in tako potrdijo svojcem, da so jih slišali, kaj so govorili ali naredili. Tako vedno dobimo, kar potrebujemo. Če gre za dogovorjeno 'branje', se pokojni vedno najprej predstavijo – kakšni so bili, kaj so počeli, zaradi česa so umrli, kakšni so bili karakterno, povedo posamezne spomine. Potem so tu aktivne potrditve, ko pokojni povejo, kaj se svojcem dogaja po njihovi smrti, na primer o čem razmišljajo, kaj se pogovarjajo, kaj se jim dogaja v življenju.«

Umrli pridejo takrat, ko želijo; tega daru ni mogoče kontrolirati, pove Urška Puš. Nadzoruje lahko pretok energije, ne pa tega, kdaj koga vidi ali ji preda sporočilo. To se ji lahko zgodi načrtovano, pri stranki, ki pride v pisarno, ali nenačrtovano, ko gre na kavo, koncert, v trgovino ali pa je doma. Če pokojni nameravajo nekomu predati sporočilo, bodo to tudi storili. Naloga medija pa je, da sporočilo preda. To je lahko kmalu po smrti, ko je bolečina veliko bolj sveža, ali šele po nekaj desetletjih, če ljudje utrpijo zelo hudo izgubo, ki je ne zmorejo »predelati«. »Branje« je najbolj priporočljivo v treh mesecih do pol leta po smrti. Pred vsakim pogovorom pa se medij prizemlji in se zaščiti s čisto energijo.

Večna potreba po pogovoru z mrtvimi

»V človeku od vekomaj obstaja nujna potreba po pogovoru z mrtvimi, in to nenehno počnemo. Nekateri za to potrebujejo šamana, ciganko, spiritualno mizico in medija, nekateri to počno v glavi, v srcu …« razloži Sabina Šilc, univ. dipl. psihologinja in družinska terapevtka. »Veliko poročanj je o tem, da so se nedavno umrli prišli poslovit od svojih bližnjih. Kar nekajkrat se mi je v psihoterapevtski praksi zgodilo, da so me ljudje prišli vprašat, če se jim meša, ker so nekaj takega doživeli. Tudi sama sem doživela nekaj podobnega, ko sva s sodelavko komaj začeli delati z mladim fantom, ki se je odločil vzeti si življenje zaradi hudih občutkov krivde. To je bil krasen človek. V času njegove smrti, o kateri sva sporočilo dobili pol ure kasneje, ga je sodelavka videla v svoji sobi. Rekel ji je: 'Oprosti.' V istem času je meni s sicer praznega stropa padla lepo obdelana matica, ki ni ustrezala nobenemu predmetu, ki sem ga imela. S sodelavko nama je bilo brez kančka dvoma jasno, da se je ta fant prišel od naju poslovit in je na neki način prevzel odgovornost za svojo smrt, saj sva ga srečali samo enkrat.«

Od daljnih prednikov smo podedovali genski material, ki nas kar močno določa, nadaljuje sogovornica. Od bližnjih prednikov smo dobili celični spomin, to je dogajanje na celični membrani, ki določa naše genetske reakcije, ki vplivajo na delovanje naših možganov. Genetske reakcije so odgovorne za to, kako mislimo, čutimo in se vedemo, kako živimo. Torej so naši sorodniki vedno z nami in v nas, pa če nam je to všeč ali ne. »Res je, da se vedno bolj učimo upravljati z možgani in celo spreminjati dogajanje na celični membrani. Od bližnjih sorodnikov pa smo se poleg tega naučili tudi vzorcev vedenja, reakcij na življenje. Torej so ves čas del nas. Pravzaprav je v nas več njih kot nas samih. S prijatelji rastemo in se osebnostno ter duhovno razvijamo. Tudi oni imajo vpliv na naše telesno delovanje, vendar tu poudarjam predvsem čustveni, miselni element. Njih si vpišemo v dušo in so nam pogosto bližji kot sorodniki. Tudi ko so še živi in jih ni ob nas, se z njimi mentalno pogovarjamo. In ta odnos se nadaljuje tudi po smrti.«

Več nivojev našega bivanja

»Naši ljubljeni ostanejo del nas in našega življenja v različnih oblikah, dokler smo živi,« nadaljuje Sabina Šilc. »Tu nekje je tudi vprašanje, ali res večkrat živimo. Kar nekaj ljudi poznam, ki so se brez regresije ob določenem kraju spomnili, da so tam že bili v preteklih življenjih. Psihologija in medicina še nimata odgovorov glede teh tem. Kaj pa pravijo ljudje, ki se ukvarjajo z duhovnostjo? Pri tem seveda ne mislim onih, ki služijo na človeški stiski in lahkovernosti. Zdaj je menda že vsem jasno, da nismo samo snovna, ampak tudi energetska bitja. Obstaja razlaga, ki pojasnjuje več nivojev našega bivanja. Med sabo se razlikujejo glede na gostoto materije telesnega in višino vibracije energetskega telesa. Po smrti naj bi šli na snovno manj gost in energijsko nižji nivo, dokler ne napredujemo višje.«

»Čas ima tam drugačne 'dimenzije', pa tudi razumevanje življenja in učenja, ki nam ga ta prinaša. Dokler so naši umrli na tem nivoju, menijo tisti, ki o tem pišejo in govorijo, lahko z njimi komuniciramo tako, da spremenimo svojo vibracijo z meditacijo (teta možgansko delovanje). Kadar se z umrlimi pogovarjamo sproti v vsakodnevnem življenju (beta valovanje), se pravzaprav pogovarjamo s ponotranjenimi deli naše osebnosti. V nezavednem so nakopičeni naši spomini, skupne ugotovitve in razmišljanja ter čustveni elementi. In ni močnejšega čustva, kot je ljubezen. Zaljubljeni se pogovarjajo brez besed in na daljavo. To znanstveniki imenujejo nevronsko zrcaljenje, kjer so dokazali identično možgansko sliko. Zanimivo pa je, da so ta pojav opazili najprej pri zrcaljenju premotornih nevronov med človekom in opico, kar je še en znak, da živali niso tako drugačne od nas. Vsak lastnik kužka iz lastnih izkušenj pozna ta pojav.«

Hermetično omejena znanost

Fizika je ogromno stvari že dokazala, na primer deja vu, črvine, preskoke, različne dimenzije, do potrditve življenja po življenju pa je še daleč. Znanstvena stroka je tem spoznanjem zasebno naklonjena, uradno pa ne. »Osebno delam na kolektivni zavesti, da bi se o tem več pogovarjali,« pravi Urška Puš. »V tujini so malo bolj naklonjeni tem stvarem kot pri nas, kjer zdravniki še alternative ne sprejemajo. Počasi se bo tudi to spremenilo, saj je stroka potrdila raziskave znanstvenikov, ki so preučevali zunajtelesne in obsmrtne izkušnje pacientov, in se trudijo dokazati, da nekaj obstaja tudi po smrti.« Sabina Šilc pa pravi: »Za zdaj imamo s področja komuniciranja z mrtvimi le izkustvena poročanja popolnoma normalnih, verodostojnih ljudi. Kot še marsikaj drugega, znanost v svoji hermetični omejenosti lahko preučuje pojave le znotraj svojih meja, kvantna fizika pa se bliža razumevanju pojavov izven teh omejitev. Če torej potrebujete dokaze, boste še malo počakali. Drugim pa priporočam pogovore s svojim višjim jazom. Presenetljivo je, da se precej odgovorov glede teh tem nahaja že v nas samih.«