Podobno pot je – čeprav za zdaj le na retorični ravni – ubral rokometni selektor Veselin Vujović, ki je javno okrcal pri svojih predhodnikih nedotakljiva Uroša Zormana in Dragana Gajića. Če se bo Črnogorec držal kritik na njun račun (Zormanu očita vpletanje v svoje delo in sugeriranje, kdo naj igra, Gajiću pa, da je eno akcijo izpustil zaradi poroke, drugo zaradi pričakovanja rojstva otroka), ne bosta videla EP 2016 na Poljskem. Če se jih ne bo, bo to pomenilo odstop od lastnih načel, na katere prisega, kar se mu lahko hitro vrne kot bumerang.
V zadnjem času sta kompromise sklepala tudi načeloma načelna košarkarski selektor Jure Zdovc in nogometni Srečko Katanec. Zdovc je želel v izbrani vrsti ponuditi novo priložnost Benu Udrihu, kar je človeško, strokovno in v skladu z željo po čim boljšem rezultatu. A sočasno je Udrih soigralce že večkrat pustil na cedilu (tudi zaradi priprav na poroko), zato si vsaj v njihovih očeh ni zaslužil še ene priložnosti. Josip Iličić je zaradi nesoglasij s Katancem poklical kar predsednika NZS Aleksandra Čeferina in mu povedal, da ne bo igral za reprezentanco, dokler bo Srečko (z njim Iličić ni želel govoriti) selektor. A nato se je zadeva čudežno umirila, nihče od njiju o tem noče javno govoriti, Iličić pa spet igra za reprezentanco. Sklepanje kompromisov pomeni za selektorje začetek spodkopavanja lastnih načel, avtoritete, verodostojnosti in strokovnosti, kar lahko igralci kot večinoma hitro pokvarljivo blago obrnejo v svojo korist. Ko ugotovijo, da je enim dovoljeno (omogočeno) več kot drugim in da ni kazni za grehe, začenja ekipno enotnost najedati erozija. Končni učinek pa so najpogosteje slab(š)i rezultati.