Slovenija vsekakor ni država v modernem smislu te besede, je dejal v svojem zadnjem velikem intervjuju za Dnevnikov Objektiv pred dobrimi tremi leti: »To je amalgam med vzhodnjaško despotijo in anarhizmom. Slaba mešanica. Jaz temu težko rečem država. Kaj se je sploh spremenilo? Ali, bolje: vprašajmo se, kaj je bilo bistvo prejšnjega sistema, tistega, ki smo se ga tako goreče želeli znebiti. Imel je en center moči, v katerem je bila osredotočena vsa moč odločanja. Da ne bi bil žaljiv, bom rekel, da je bila na drugi strani atomizirana družba, ki je bila popolnoma brez moči. Je to država? Ne. Država je veliko več od tega. In kaj imamo danes? En center moči in atomizirano družbo brez vsakršne moči. Isto kot prej. Govorili smo, da delamo svojo državo, v resnici pa smo prevzeli strukturo prejšnje države. Partijo je takrat zamenjal Demos, vse drugo pa je ostalo tako, kot je bilo.«
Če ima Slovenija krog ljudi, ki bi se mu dalo utemeljeno reči founding fathers, recimo očetje osamosvojitve, potem je France Bučar gotovo med njimi. V mladih letih je bil zraven, ko se je med osvobodilno vojno in komunistično revolucijo v okviru Jugoslavije ustanavljala »prva« Slovenija, in še veliko več kot le zraven je bil v poznih zrelih letih, ko se je oblikovala in uresničila zamisel o samostojni državi. Nihče drug nima tolikšne kilometrine in zato nihče drug ni mogel biti, tako kot on, obakrat, kot je mogoče razbrati tudi iz zgornjega navedka, razočaran. Drugič zelo verjetno še precej bolj kot prvič, ne samo zaradi lastne neprimerno pomembnejše vloge, temveč tudi iz osebne prizadetosti nad spoznanjem, da je bila pot v pekel že drugič v njegovem življenju tlakovana z dobrimi nameni.
Zanimala so ga res pomembna vprašanja
Prelom, do katerega ni prišlo (kot je naslov njegove zadnje, letos spomladi objavljene knjige) je bil tema, s katero se je Bučar ukvarjal ves čas po upokojitvi leta 1996, z njo povezana osnovna vprašanja pa so bila ves čas artikulirana skozi kritiko oziroma tezo, da nanje nimamo odgovora: vemo, Slovenci, zakaj imamo državo, kaj z njo hočemo, kaj je za to treba narediti in – kam se hočemo z njo v Evropski uniji in (globaliziranem) svetu umestiti? Pomembnost in pronicljivost Bučarjeve analize morebiti ni toliko niti v kritiki niti v sistematičnosti, pač pa še bolj v dejstvu, da je kot eden zelo redkih razmišljal o res pomembnih vprašanjih, za katera se v Sloveniji intelektualci in še toliko manj kratkoročnim interesom podrejena politika praviloma ne zanimajo.
Pet let pred veliko recesijo oziroma finančno krizo leta 2008 je tako Bučar v tematski številki Nove revije o evropskih izzivih zaznal problem poglabljanja socialne razslojenosti: »Večanje neenakosti je naravna posledica kapitalizma kot sistema, ki temelji na vzgonu moči in tekmovalnosti. Globalizacija kot na ves svet razširjeni kapitalizem ima zato vse prvine neobvladanega naravnega sistema, katerega posledice so lahko celo bolj surove kot v t. i. prvotnem kapitalizmu. Najhujše negativne posledice prvotnega kapitalizma je bilo mogoče v posameznih državah delno obvladati s socialno zakonodajo. Ko pa je prešel meje posameznih nacionalnih gospodarstev, je v bistvu odpadla možnost njegovega uravnavanja na ravni nacionalne države – in vrnila se je še večja neenakost, ki jo je z velikim začudenjem najprej predstavil Lester Thurow v Ameriki. Pa je povsem logična. Nacionalne države na svetovni ravni doslej ni nadomestila še nobena institucija, ki bi imela moč poseči v ta naravna dogajanja. /.../ Globalizacije ni moč ustaviti, saj je v svojem bistvu posledica tehnologije, ne pa političnih konstruktov. In je s tega vidika pozitiven dosežek za človeštvo.«
Kot dolgoletni predsednik Slovenskega panevropskega gibanja in prijatelj leta 2011 umrlega Otta von Habsburga, potomca dinastije, ki svojo leta 1918 razpadlo monarhijo (Avstro-Ogrsko) razume kot nekakšno »predhodnico« EU, je Bučar Slovenijo vseskozi videl v Evropski uniji, čeprav je bil tudi do nje izjemno kritičen. Še vedno sem zagovornik Evropske unije, ta je nujna, je dejal letos januarja v pogovoru za Mladino: »A ne more biti kopija, alternativa Jugoslaviji. Problem so nosilci moči. Današnji kapitalisti niso debeli bankirji, ki bi se redili na žuljih delavcev, kakor so nas učili nekoč, kapital ni več cilj, ampak je sredstvo za pridobivanje moči. Bogastvo ne pomeni veliko, veliko pomenita moč in vpliv, posameznika, države, finančne institucije. Bodimo realisti, Slovenija z dvema milijonoma ljudi in z bankrotirano industrijo nikoli ne bo kos Nemčiji ali Franciji, sami Evrope ne bomo spremenili. Za kakršen koli napredek pa bi morali imeti vsaj koncept, jasno predstavo, kaj si želimo, h kakšni Evropi težimo, kdo bi lahko bili naši zavezniki. V Sloveniji pa nimamo niti minimalnega pogleda na skupno evropsko prihodnost. Združena Evropa je absolutno potrebna, a ne takšna, kot je danes, današnji Evropi se dogaja jugoslovanski sindrom.«
Prepirljivi intelektualec
France Bučar je bil vernik, ki se je že kot študent sprl s Cerkvijo. Bil je katoličan, ki se je pridružil Osvobodilni fronti, in katoličan, ki je vstopil v komunistično partijo po Dolomitski izjavi. Bil je komunist, ki so mu sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja očitali pomanjkanje moralno-politične pravšnjosti in ga onemogočili kot profesorja na pravni fakulteti. Bil je oporečnik, ki je kot prvi Slovenec govoril v evropskem parlamentu. Bil je nekdanji komunist, ki je še vedno verjel v socialno pravično družbo, in nekdanji profesor prava, ki je sopisal slovensko ustavo. Bil je predsednik prvega demokratično izvoljenega slovenskega parlamenta, ki je razglasil konec državljanske vojne in slovensko samostojnost. Bil je politik, ki je bolj kot moč cenil intelektualno svobodo. Bil je intelektualec, ki se je neštetokrat zmotil, tudi pri presoji ljudi, ki jim je dal podporo, a nikoli ni nehal biti angažirano kritičen. Bil je razočaran founding father, a zato je v javnih nastopih in knjigah še toliko bolj zavzeto iskal in zahteval odgovore na vprašanja, za katera se je zavedal, da bi si jih moral postaviti že kot politik.
France Bučar je bil protislovij poln človek, s katerim sodobnikom ni bilo udobno živeti, ker se nikoli ni za vedno zadovoljil z najpriročnejšim odgovorom in je v iskanju boljšega vselej izzival intelektualni konflikt. Brez intelektualnega konflikta pa ni družbenega diskurza in brez tega se družba spreminja, kajneda, v duhovno močvirje brez kisika. V kar se je, kot je menil Bučar, Slovenija že dodobra spremenila in se bo brez njega še malo bolj.
