Otok v Barentsovem morju, poimenovan po ruski kneginji Aleksandri Pavlovi, je bil od pomladi živahno gradbišče. Najprej so na njem uredili 2500 metrov dolgo pristajalno stezo za velika transportna letala, v nadaljevanju pa zgradili trokrilno stavbo s 14.000 kvadratnimi metri površine, ki so jo obarvali v barve ruske zastave – rdečo, belo in modro. Po navedbah ruskega obrambnega ministrstva so dela 97-odstotno končana, kdaj se bo na ta skrajni sever države vselila vojaška posadka, pa ni navedlo. Oporišče, postavljeno le deset stopinj zemljepisne širine od severnega zemeljskega pola, lahko poldrugo leto popolnoma avtonomno preživi 150-člansko ekipo, ki se pri tem lahko po njem giblje, ne da bi stopila na odprt prostor, kjer pozimi temperatura pade tudi na skoraj 50 stopinj pod ničlo.
Prežanje za naravnimi bogastvi
Na omenjenem otoku, ki je na skrajnem zahodu obsežnega arhipelaga 191 otokov med Barentsovim in Karskim morjem, ki ga je po Francu Jožefu poimenovala avstro-ogrska polarna odprava leta 1873, je imela oporišče vojska nekdanje Sovjetske zveze. Ta ga je aneksirala leta 1926, po njenem razpadu pa so ruski vojaki negostoljubno območje zapustili. Podnebne spremembe s topljenjem arktičnega ledu, predvsem pa nafta in plin ter drugo naravno bogastvo, skrito pod njim, so v Moskvi znova zbudili zanimanje za Arktični ocean. V skladu s konvencijo o pomorskem pravu, po kateri lahko države izključno gospodarsko cono do 200 milj od obale v primeru podaljšane celinske plošče pod vodo razširijo, je Rusija že pred dobrim desetletjem takšno zahtevo v arktičnem območju naslovila na Združene narode. Takrat ji zaradi pomanjkanja znanstvene utemeljitve o podaljšani plošči z njo ni uspelo, je pa medtem opravila vrsto raziskav in lani obnovila teritorialne zahteve po izključni gospodarski coni vse do severnega tečaja.
Z lansko spremembo pomorske vojaške doktrine je temu območju pripisala tudi prioriteten strateški pomen in v arktičnem krogu obnovila vojaško aktivnost. V Vzhodnosibirskem morju je že pred tem na otoku Koteljni obnovila nekdanje sovjetsko oporišče, s katerim nadzoruje tako imenovani severni prehod, po katerem je zdaj mogoče pluti v poletnih mesecih in ki skrajšuje trgovsko pomorsko pot z Daljnega vzhoda na evropski sever za okoli dva tedna v primerjavi s tisto, ki vodi skozi Sueški prekop. Ruski predsednik Vladimir Putin je konec lanskega leta sicer dejal, da obnavljanje sovjetskih oporišč v arktičnem območju ni poskus njegove militarizacije, ampak del nujnih ukrepov za zagotovitev varnosti v regiji.
Letošnjo pomlad so bile tej posvečene obsežne ruske vojaške vaje, tedaj pa je Moskva tudi sporočila, da na Arktiki namešča raketne sisteme in bojna letala. Krepitev vojaških zmogljivosti na svojem skrajnem severu je tudi upravičila z ameriško doktrino takojšnjega globalnega udara (prompt global strike – PGS). Po oceni Antona Lavrova z moskovskega centra za strateške študije in tehnologije se Rusija ne svojem severu za zdaj ne sooča z nobeno tovrstno grožnjo, pripravlja pa teren za čas, ko se bodo spori okoli za zdaj bolj kot ne bogatih nedrij Arktike razplamteli.
