Sezona tartufov je na vrhuncu. Ne le v gostilnah, tudi na televiziji. Na Discovery Channel namreč potekajo Tartufarske vojne, zgodbe o iskalcih tartufov. Žal ti niso ne iz Francije ne iz Piemonta, kaj šele iz Istre, temveč iz Oregona. Tam morajo iskalci »črnih diamantov« v desetih tednih, kolikor traja sezona, zaslužiti dovolj za vse leto. Serija spremlja zgodbe posameznih iskalcev, ki imajo vsak svojo strategijo iskanja. Nekateri se zanašajo na svoje izurjene svinje, drugi na pse, eden od njih pa želi z velikansko posestjo in najetimi iskalci izriniti manjše konkurente.
Novi žanr in njegove izpeljanke
Tartufarske vojne so natančno enak šov, kot je bil prej Smrtonosni ulov o ribičih na rake v Beringovem morju, na History Channel so Ljudje iz močvirja o lovcih na krokodile in Ax Men o gozdarjih, na National Geographic pa je podobna serija Hudobni tun o ribičih na tune. Potem so tu še serije o iskalcih zlata, potapljačih, minerjih ter najrazličnejših voznikih kamionov, od tistih, ki se podajo na ledene ceste, do tistih, ki tovor vozijo čez prepadne himalajske ceste. Serije so izjemno priljubljene. Smrtonosni ulov je na sporedu že enajsto sezono in se predvaja v dvesto državah. Tako je popularen, da so posneli več izpeljank serije, recimo, kaj počnejo ribiči zunaj sezone.
Vsem je skupno to, da v kvaziresničnosti spremljajo dramo pravih moških v boju za preživetje, njihova nasprotnica pa je narava. Ribiči na rake so se spopadali z mogočnimi viharji, lovci na krokodile so se bali ugrizov plenilcev, gozdarji so se spopadali z odročnimi cestami in padajočimi drevesi. Iskalcev tartufov narava sicer ne ogroža tako neposredno, jih pa ovira s tem, da skriva svoje zaklade. Kot da bi nam producenti teh oddaj želeli dopovedati, da so pravi moški le lovci.
Dramatičnost med fikcijo in resničnostjo
Serije, kot je ta o iskalcih tartufov, so v resnici hibriden žanr, ki ne sodi ne v kategorijo resničnostnih oddaj ne v kategorijo dokumentarcev, spogledujejo pa se tudi z dramskimi serijami. Z dokumentarisitko jih veže le še kanček poučnosti, ki se po navadi razvije že v prvi epizodi, ko se spoznamo s posameznim nenavadnim in odročnim poklicem. V kategorijo resničnosti bi sodilo spremljanje vsakodnevnega dogajanja in drame, a ta ni podana v grobi obliki, temveč je zmontirana. Je pa produkcija tega žanra še kako resničnostna, saj snemalna ekipa dejansko neprestano spremlja vsako od skupin, ladij ali lovcev.
Žanr ima tudi dodatek drame, tako da se spogleduje tudi z dokumentarno dramo. Pravzaprav je format tako določen, da so tudi okviri scenarističnih zapletov venomer predvidljivo enaki. To se še posebno opazi v vsakokratni dramatični situaciji, bodisi da se bliža nevihta, ki grozi ladjam, ali lovijo prav posebnega krokodila, ki se jim že leta izmika, ali pa je nekdo kopal po posesti, kjer rastejo tartufi. Razlika s fikcijo je le, da naj bi bil tu razplet zgodbe negotov, pač tako, kot je v resničnosti. Od gledalca pričakujejo, da se bo navezal na enega od likov in zaradi tega sledil seriji tako kot v primerih dramskih serij. Osebe, ki nastopajo v njih, pa postanejo svojevrstni zvezdniki. Ko je poleti umrl kapitan ene od ladij Smrtonosnega ulova izpred treh let, je o tem poročal tudi CNN. Dokaz, da gre vendarle za resničnost in ne fikcijo.
