V Šumenjakovem vinogradu je začetek oktobra brenčalo, kakor da imajo okrajne čebele in ose jesenski zbor. Črno-rumene žuželke so priletele na sladkanje z zrelimi jagodami renskega rizlinga. »Jutri ga bomo potrgali, saj je že skrajni čas,« je med hojo navkreber razložil Srečko Šumenjak. »Potem gremo še v vinograd potrgat modri pinot. Menim, da bo letos kar dober letnik.«
Kakšnega drugega vinarja bi po tako zdravi, dozoreli in uravnoteženi letini, kot so jo dočakali letos, hitro zaneslo v superlative. Morda bi si domislil še privlačno trženjsko zgodbo, kako doma obdelujejo 14 hektarjev veliko ekološko kmetijo, na kateri pridelujejo vino in med, in poleg tega skrbijo še za 17 glav živine. Dober pripovedovalec bi mistificiral zaokroženo domačo pridelavo in poudarjal ezoterični vpliv mitoloških bitij, planetov, satelitov, kozmičnih energij in še česa. Srečko Šumenjak iz Jakobskega Dola v Slovenskih goricah ni takšen kmet. Je preveč prizemljen, skromen in zadržan za tovrstno samopromocijo.
Hvaljenje prepušča drugim
Zato je pokušina vina pri Šumenjakih svojevrstno doživetje. Gostu Srečko ne pove kaj več od tega, kot katero vino mu je natočil v kozarec. Vse ostale informacije mora pokuševalec kar sam izprašati. Samohvale pri Šumenjakih ne boste doživeli. Srečko pusti, da njegovo vino hvalijo tisti, ki jim je všeč. In da ga kritizirajo tisti, ki ga ne marajo.
Šumenjak se vse bolj uveljavlja z netipičnimi vini. Dolgoročnega strateškega načrta, ki je povzročil takšen razplet, ne bo razgrnil. Tudi če bi obstajal načrt, o njem ne bi razpredal. Ne skriva pa dejstva, da je bilo marsikaj v njegovi vinarski karieri posledica spleta naključnih okoliščin. Med drugim modri pinot. Ko je širil vinogradniške površine, ga ni imel v naboru. Ker pa je trsničarju zmanjkalo sivega pinota, ki ga je nameraval zasaditi na vznožju vinograda, je kupil omenjeno rdečo sorto iz Burgundije. Nekoliko hladnejša in manj osončena lega se je izkazala kot zmagovalna. Šumenjakove modre pinote odlikuje izrazita sortnost, zrelost in pitnost, ki je posledica uravnotežene kisline in alkohola. Dodatno privlačnost mu daje odličen »price performance«, torej razmerje med kakovostjo in ceno.
Kako se je odločil postati vinar? Že njegov oče je na kmetiji zasadil dva hektarja vinogradov, zato je bilo domače vino zmeraj pri hiši. Po končanem študiju na mariborski fakulteti za kmetijstvo se je odločil posvetiti vinogradništvu. Za dodatni motiv za kletarjenje in polnjenje lastnega vina je posredno poskrbel Vinag, ki je v tistem času že začel resneje drseti v krizo in je prenehal v večjem obsegu odkupovati grozdje iz jakobskih vinogradov.
Bakhos ga je potisnil iz anonimnosti
Prvo vino pod lastno blagovno znamko je bil chardonnay letnika 2000. Štiri leta pozneje se je odločil preusmeriti v ekološko kmetovanje, dve leti osorej pa je Šumenjak donegoval že šest sortnih vin in dve zvrsti in se z njimi predstavil slovenskemu trgu. Srečko je imel srečo. Njegov potencial so prepoznali na Slovenskem festivalu vin v Ljubljani, kjer je leta 2007 prejel nagrado medijski bakhos za vzhajajočo vinsko zvezdo. Ljubitelji vina so se posledično začeli zanimati za dotlej skoraj anonimnega vinarja iz Spodnjega Hlapja.
V prihodnosti namerava skrčiti ponudbo svojih polnitev in se bolj usmeriti v »avtorska« vina. Še posebej se je navdušil nad pridelavo maceriranih belih vin, ki so v času fermentacije več dni, tednov ali celo mesecev v stiku z jagodnimi kožicami.
Če so takšna vina na Primorskem že zelo razširjena, je »oranžne krivoverce« na Štajerskem mogoče prešteti na prste ene roke. »Pred časom me je klicala znanka z zavoda za kmetijstvo, naj pridem pokušat vino, ki so ga dobili v analizo. Bila so odlična. Ko sem vprašal, kdo jih je pridelal, sem skoraj padel dol,« se spominja Šumenjak. V kozarcu je imel namreč vina Bartol, eno izmed največjih odkritij vinske Štajerske zadnjega časa. Donegoval in skletaril jih je Rastko Tement, ugledni enolog iz Maribora, ki na družinskem posestvu v Podgorcih ustvarja oranžna in rdeča vina z minimalnim dodatkom žvepla ali celo brez njega. »Rastko je poleg Uroša Valcla (vina Marof, op. p.) med redkimi, s katerimi lahko pri nas odkrito debatiram o oranžnih vinih,« pripomni Šumenjak.
Prvo tovrstno vino je pridelal leta 2008. Poimenoval ga je alter. Ker je bilo zvrst renskega rizlinga in chardonnaya, je postreglo z drugačno aromatično paleto in imelo tudi višjo kislino od tedaj na trgu prisotnih primorskih oranžnih vin. Navdušenje nad Srečkovo »alternativo« se je držalo v mejah, ljubiteljem vina je postal mnogo dostopnejši alter 2009, v katerem je bil le sivi pinot.
Popili so ga prehitro
Čas je pokazal, da se je Srečkov macerirani prvenec spil prehitro, ker šele zdaj prihaja v vrhunsko formo. »Mogoče sem bil malo nestrpen in sem hotel prehitro izvedeti, ali mi je vino uspelo,« je samokritičen. »Na letošnjem festivalu oranžnih vin v Izoli sem trgovcu, ki kupuje tudi moja vina, natočil iz ene izmed zadnjih steklenic alterja 2008, ki sem ga še imel v kleti. Bilo mu je zelo všeč in me je vprašal, kaj ima v kozarcu. 'To je tisto vino, ki sem ti ga ponujal pred leti, vendar ga nisi hotel imeti,' sem ga zafrknil.«
Katera je prava sorta za štajersko oranžno vino, Srečko še raziskuje. Leta 2012 je preskusil kombinacijo sivega pinota in laškega rizlinga, letnik 2013 je še v sodu in zna se zgoditi, da bo omenjeni sorti stekleničil posebej.
Tudi letnik 2015 bo ponudil vino, ki je odvrelo na jagodah, torej na način, kot je to sicer tradicionalno za rdeča vina. Letos je spet maceriral laški rizling. Šumenjak namreč vse bolj prepoznava potencial najbolj razširjene bele sorte, ki je pri nas po krivici zapostavljena, čeprav je možno iz nje pridelati sveža, zorjena, oranžna ali predikatna sladka vina.
»Če bi si lahko privoščil, bi delal samo takšna vina,« prizna in si natoči kozarec maceriranega laškega 2015. Bi mu bilo lažje, če bi bil Primorec? »Hvala bogu, da sem Štajerec,« se zareži. »Po moje je prednost, če sem skoraj edini, ki pri nas dela drugače. Ni dobro, če smo vsi enaki, ker potem življenje ne bi bilo zanimivo.«
