Ljudje znajo povedati, da je bilo gostilničarstvo na današnji lokaciji zaznano že na prelomu prejšnjega stoletja. Takrat naj bi se lastniki pogosteje menjavali. Najprvo, kar znajo povedati verodostojni viri, naj bi bilo kar precejšnje posestvo v lasti družine Knez, kasneje, leta 1937, pa naj bi ga od veletrgovca Černeta iz Radeč kupil Maks Celestina, oče zdajšnjega »prvega moža« družine Celestina, Maksimiljana. V času pravkar navedenega nakupa je posestvo sestavljalo več stvari: obširni gozdovi pa polja, njive in travniki, od poslopij pa žaga, kovačija, velik hlev, pa celo prostor, ki so mu rekli kar lekarna, saj so v njem zdravilna zelišča postavljali v prodajo in na ogled. Že leta 1938 so do gostilne potegnili telefonske žice, iz bližnjih Radeč, kjer je Papirnica že imela telefonsko povezavo. Tu se je njega dni na veliko trgovalo z lesom (s tem se je ukvarjal tudi stari ata Maks) in furmani so pri Celestinovih lahko dobili celotno oskrbo, tako za vprežno živino kakor tudi zase, saj so novi lastniki vse dejavnosti obdržali in jih celo zgledno razvijali.
Potem pa je prišla zloglasna druga svetovna vojna in ata Maks je že leta 1941 odšel v partizane, Nemci pa so se na njegovem posestvu »ugnezdili«, saj je bilo zanje več kot primerno. No, ko je vrli ata Maks po vojni prišel domov, tudi njemu ni bilo prizaneseno vse tisto, kar je takratna agrarna reforma prinesla s seboj – vse so mu vzeli, vse so preprosto nacionalizirali! Vse skupaj je prišlo tako daleč, da so ata Maksa strpali v zapor (najprvo je bil obsojen na dolga štiri leta, kasneje pa pomiloščen na dve) in nekaj časa je preživel v Beogradu, kjer je kot kaznjenec pomagal graditi novi Beograd. Pa se mu je leta 1950 le uspelo vrniti domov in poročil se je s Frančiško Potočnik, ki je prišla iz Nove Štifte pri Gornjem Gradu. Na svet sta spravila dva otroka, starejšega sina Maksimiljana in mlajšo Nado.
Ata Maks se je leta 1953 le opogumil in je (kot bivši partizanski borec) pisal samemu maršalu Titu, kar je zaleglo – vrnili so mu posestvo, ampak nikakor ne v celoti. Nekaj časa se je ukvarjal še z lesnim trgovanjem, a vse manj. Vse bolj se je posvečal gostilni, pri tem pa mu je izdatno pomagala žena. Ljudje so začeli počasi, a vztrajno prihajati na vse dobro, kar je skuhala mama Frančiška. Leta 1957 so izpeljali prvo, recimo temu prostorsko usodnejšo prenovo vsega skupaj. Kot gradbeno delo so prijavili le prenovo, podrli pa skoraj vso staro gostilniško stavbo, pustili so le eno sobo (in ta soba je v uporabi še dandanašnji), preostalo pa so sezidali na novo. Čez nekaj let je »padla« kovačija, kasneje tudi žaga, ostala pa je hišica, v kateri je bila že prej omenjena lekarna. Enkrat na teden v njej – v splošno zadovoljstvo tukajšnjega življa – tam opravlja svoje zdravniško poslanstvo dr. Matko, ki se pripelje iz Radeč.
Primerilo se je tudi, da je leta 1960 gostilno obiskal sam maršal Tito, in to po še danes nerazložljivem naključju, kar je bilo za vse domače prvovrstno presenečenje. Leta 1965 je sin Maksimiljan odšel na šolanje v gostinsko šolo v Ljubljani, hči Nada pa malce kasneje v gostinsko šolo v Zagreb. No, Maksa mlajšega je potem izobraževalna pot vodila celo v Nemčijo, kjer je delal tudi zastonj, saj je bilo zanj pomembno, da se nauči jezika, kar mu je kasneje še kako koristilo. Tudi vojaški rok je odslužil, leta 1969, v Slavonski Požegi, kjer je bil, kaj bi le drugega lahko bil – intendant. Pa je imel spet opraviti s prehranjevanjem! Leta so potem tekla in Maks mlajši je kaj kmalu spoznal svojo današnjo ženičko, Marijo Zupančevo iz Malega Kuma. Mama Fanika se je počasi odpravila v zasluženi pokoj, »nova metla« Marija, ki jo vsi kličejo Marica, pa se je začela dodobra uveljavljati v svojem poklicu. Znanje si je pridobila v sloviti domžalski gostilni Repovž. Maksimiljan in Marica sta se vzela leta 1976 in nevesta je dobila popolnoma proste roke, kar zadeva gostilniško kuhinjo. Mlada dva sta krepko zavihala rokave in delala, delala pa še enkrat – delala. Tudi onadva sta se lotila, tokrat druge usodne prenove celotnega posestva in jo tudi izpeljala – popolnoma brez kreditov. Tudi onadva sta se pomujala, kar se tiče potomstva, in leta 1976 je na svet privekala hčerka Andreja (ta ima tudi že srčkano hčerko Valentino), štiri leta kasneje pa še hčerka Mateja. Pa je šlo življenje, z vsemi svojimi presenetljivostmi, lepo naprej. Marica je v kulinarično ponudbo uvedla marsikaj novega, marsikaj pa seveda tudi zadržala.
In tega nikakor ni malo: kuhana šunka s hrenom, domače salame pa še tatarski biftek – tako, za začetek. Potem sledijo juhe, kakšne gobice ali štruklji, kot tople začetne jedi. In nadalje njihova znamenita posebnost – postrvi (tu so sicer tudi kalamari na več načinov, prav tako ocvrti žabji kraki). In že smo pri mesnih jedeh, pri čemer je izbira tudi več kot pestra (žrebičkovje je naravnost omamno dobro!), da o raznovrstnih prilogah in pestrem naboru solatja niti ne izgubljam besed. Za konec vam omogočijo kakopak tudi sladkanje, bodisi s palačinkami, ki jih pripravijo na več načinov, ali pa z domačimi zavitki (glej recept!). Seveda brez ustreznega tekočinja nikakor ne gre in tudi tu je izbor vsega, kar ponujajo, veliko več kot samo zgleden. Če k vsemu dodam še po pristni domačnosti puhtečo notranjost gostilne in ne zanemarim pregovorne, do konca srčno iskrene prijaznosti gostiteljev, hja, potem je podoba tega prelestnega hrama zaokrožena.
Celestinovi, vsi, kar vas je, ostanite krepkega zdravja in takisto krepkega duha, ki vas krasi. Da boste še nadaljnje (vsaj) stoletje svojim gostom lahko ponujali vse, kar jim ponujate že toliko časa!