Kriminalci tu in tam

Tisto, kar je radikalno zavrženo, je obsojeno, da se vrača, pravi Mihail Riklin v knjigi Svoboda in prepoved. Kaj pa je bilo v sovjetski Rusiji radikalno zavrženo? Najprej in predvsem kapitalizem, prav tako pa tudi vsaka druga ideologija razen komunistične in vsaka druga filozofija razen marksizma. Toda vrnitev zavrženega je vse prej kot kakšna vrnitev v raj. Kapitalizem se je res vrnil, toda v obliki, ki je Rusijo skoraj uničila ali vsaj hudo razdejala in prejšnje pomanjkanje materialnega preobilja preobrnila v preobilje potrošništva. Če je dialektični materializem zavrgel filozofsko metafiziko, pa se je ta vrnila le v osebi Meraba Konstantinoviča Mamardašvilija, ki je bil ob koncu 80. let prejšnjega stoletja Riklinov profesor in »bržkone prvi, ki je metafiziko prisilil, da je spregovorila po rusko«. A res samo spregovorila, ker je Mamardašvili samo predaval, ni pa objavljal. Sicer pa so se v 90. letih na »izredno šibkem intelektualnem trgu v Rusiji« razcvetele najrazličnejše »vrnitve k izvorom«, pa naj so to bili ruska religiozna filozofija ali nekatere evropske filozofske smeri, toda še najbolj nacionalizem in religiozni fundamentalizem.

Mihail Riklin, rojen leta 1949 v Leningradu, je ruski filozof in kulturolog, prevajalec Strukturalne antropologije Lévi-Straussa in Anti-Ojdipa Deleuza in Guattarija, predavatelj na številnih tujih univerzah in avtor več knjig. Med njimi so Terorologike (1992), Umetnost kot prepreka (1997), v kateri je njegova teza, da je etos sodobne umetnosti »v samopremagovanju, v nepretrganem iskanju neumetnosti v sebi«, Totalitarizem in razlika (2002), o razliki med komunističnim in nacističnim terorjem, Svastika, križ, zvezda (2006), v kateri opisuje dogajanje ob razstavi »Pozor, religija!«, ki so jo uničili »pravoslavni verniki«, ter Svoboda in prepoved (2008). To je zbirka filozofskih, kulturoloških, literarnih in umetnostnih esejev iz raznih obdobij in nekateri – kot pravi prevajalka in avtorica spremne besede Urša Zabukovec – povzemajo Riklinove teze iz njegovih knjig.

Sicer pa ima tudi ta knjiga neki refren. To je teza o vzajemni projekciji, ki jo Riklin opiše takole: na veliko začudenje »nedavnih jetnikov zastražene platonske jame, kakršna je bila ZSSR«, so »najpametnejše glave Zahoda pripisovale sovjetskemu revolucionarnemu eksperimentu prav to nadvrednost, ki so jo najnaprednejši sovjetski intelektualci pripisovali zahodni kulturni izkušnji«.

V izvrstni uvodni študiji Življenje onkraj življenja, v kateri primerja dva pripovedovalca o sovjetskem taboriščnem sistemu, Varlama Šalamova (Kolimske zgodbe) in Aleksandra Solženicina (Arhipel gulag), pride Riklin tudi do primerjave med profesionalnimi kriminalci, ki so vladali v taboriščnem svetu (»Izobčenih ljudi, ki so jih neutemeljeno poimenovali politični zločinci, niso ubijali zgolj z nečloveškim prisilnim delom, ampak tudi tako, da so jih predali profesionalnim kriminalcem, ki so jih cinično prignali do skrajne točke.«), in stalinskim svetom, utemeljenem na zločinu in preziranju zakona. In še huje: po padcu partijske oblasti so bili prav profesionalni kriminalci in nekdanji čekisti tisti, ki so se najbolje znašli v času divje privatizacije in se stopili s poslovnim svetom.

Preberite zadnje članke

Objektiv