Niti ena sama nota pa ni bila odveč ob nastopu hrvaškega basbaritonista Krešimirja Stražanca in naše pianistke Andreje Kosmač. Tesno prepleten spored je v umetni pesmi temeljna izvajalska »legitimacija«. Nadgradila jo je oblikovalska privrženost umetnosti, ki veže poezijo in glasbo v komorni dogodek spoznanja. Recital ni bil usmerjen k repertoarnim razkritjem, držal se je vodilnih skladateljev, a se je v svojsko antološkem izboru in razvrstitvi del istovetil s samo poklicanostjo samospeva, ki zre (odločneje kot katera koli druga zvrst) v obličje človeške končnosti in jo obenem osmišlja. V obravnavanem sporedu se je izhodiščna podoba okrutne smrti umaknila mislim o smrtnosti, metafizično koprnečim vizijam, pa tudi življenjskim nihajem med obupom in kljubovalnostjo.
Tovrstna izmenjava je bila v drugem delu izpeljana iz posvetila Glasbi, s Schubertovimi in Brahmsovimi pesmimi različnih opusov in z močnimi stiki, ki pa jih občinstvo ni ponotranjilo. Sprožali so se sprotni aplavzi, ki večkrat kvarijo take večere – četudi je nagrajevano »razkazovanje« povsem tuje samospevu. Krešimir Stražanac to dobro ve. Se pa pronicljivost duha v njegovem petju udejanja tudi s čezmernimi oziroma protislovnimi prvinami. Umetnikova preža je izostrena, vživeta in obenem dvignjena, usmerjena v komponirano zvočnost besedila (ob izjemni ruski in nemški izreki). Manj zgleden pa je pevčev vzvratno pomaknjeni tonski temelj, zaradi katerega lahko interpretativni poudarki oziroma izvedbene rešitve težavnejših mest prehajajo, najkrajše zapisano, v vokalnotehnično simptomatiko. Opazna je bila že pri uvodnem Musorgskem (pretirana votlost v parlandih in ob dramatičnih tonih, izostanek sklepne »majestetično« polne spevnosti). Po drugi strani terjata Wolfova intenzivna deklamacija in Schubertova mila melodika brezhibno čistost vodenja; tudi te nismo vselej dočakali.
Vrhunec zbranosti v dvoje je ostal prihranjen za Brahmsove bisere. Andreja Kosmač je plemenita in slikovita (so)oblikovalka, včasih odmerjena celo preveč nežno. Zlasti v Wolfovem stavku bi lahko klavirski delež razvila v avtonomnejši glas in še »raziskala« sporočilo modulacijskih premen. Ne glede na zapisane pripombe gre umetnikoma hvaležnost za celovečerno smer in številne občutljive trenutke v soočanju z žanrom, v katerem je skrita najtišja sreča v glasbi.
