Kontrast med dogajanjem in barvitostjo frankfurtskega sejmišča ter turobnim, oblačnim in deževnim vremenom, v katerega je v teh dneh zavito mesto, ne bi mogel biti večji. Že zgodaj v petek dopoldne je bil podzemni vlak poln ljudi, za katere ni bilo težko uganiti, da bodo izstopili na postajališču sejmišča in čez dan iskali prodajne uspešnice ter sklepali pogodbe. Prišli so z vseh vetrov, tudi iz Sirije, ki pa je bila tudi na sejmu bolj kot književno v ospredju zanimanja zaradi vojne.
Medtem ko so založniki sklepali posle in je kuhar v enem od paviljonov natisnjene recepte udejanjal kar med knjižnimi policami, se je na »modrem divanu« nemške televizije ZDF odvijal »politični program« sejma. Osrednja tema prvega dne – Rusija in kako jo razumeti. Pravšnje vprašanje, saj se zdi, da Evropa na osi ZDA–Rusija ne zna najbolje manevrirati. »Razumeti Vladimirja Putina in razumeti Rusijo sta dve stvari. Z razumom Rusije ni mogoče razumeti, Rusijo je treba čutiti, je nekoč dejal znani ruski pesnik,« pojasnjuje Irina Scherbakowa, Rusinja, germanistka, prevajalka, pisateljica. »V Rusiji imamo avtoritarni režim, ki v zadnjih dveh, treh letih kaže znake diktature, imamo kvazivolitve, saj opozicijo vedno obglavijo, imamo pravni sistem, v katerem pa ljudje ne morejo računati na pravično sojenje.«
Kaj torej želi Putin? »Ah, kremeljska astrologija,« zavzdihne novinarka Katja Gloger, avtorica Putinove Rusije, dolga leta nemška dopisnica iz Moskve. »Putin želi znova dokazati, da je Rusija močna država, in temu se morajo vsi in vse podrejati. Želi se maščevati ZDA in tudi Evropi, za vse, kar so prizadejale Rusiji v 90. letih, kar se kaže tako v Ukrajini kot v Siriji. Ruske elite se počutijo prevarane in užaljene.« Putin pravi, da je bil razpad ruskega imperija največja napaka 20. stoletja. Skozi to stališče, kot pove nemški zgodovinar Joerg Baberowski, ni težko razumeti sedanjega dogajanja.
A vse kaže, da obiskovalce sejma precej bolj kot politične razprave pritegne razgaljanje pisateljskih duš. Kaj jih žene, zakaj so začeli pisati, iščejo resnico, skušajo razumeti lastne strahove, svet okoli sebe, kako pišejo, ali na novo odkrivajo sami sebe? O tem je govorila tudi ena najbolj prevajanih pisateljic našega časa, Isabel Allende v zvezi s knjigo Japonski ljubimec. »Vedno pišem o dogodkih, ki tako ali drugače vplivajo name ali so povezani z menoj. Ljubezen in soočanje s starostjo sta pomembni temi mojega pisanja,« pravi Allendejeva, tudi sama nekoč begunka pred čilsko diktaturo. A privilegirana begunka. Pobegnila je z letalom. »Človek ne vstopi v čoln z otrokom, če ima drugo izbiro. To je strašna odločitev, zapustiti lastno državo in oditi v državo, ki je ne poznaš. Najhuje pa je, da nisi vedno dobrodošel.«
Nemški pisatelj Friedrich Ani, ki mobitel uporablja zgolj za pošiljanje sporočil, na klice pa se ne oglaša – ker bi predolgo visel na liniji –, gre pogosto na železniško postajo v Münchnu opazovat ljudi, kako prihajajo in odhajajo. Begunci so prišli na 11. tir železniške postaje v Münchnu, kamor so nekoč prihajali tudi migrantski delavci. »Železniške postaje so prostor, kjer se odloča o človeških usodah,« pravi.
Morda ima filozof Richard David Precht, ki se je namenil napisati poljudno trilogijo o zgodovini filozofske misli, prav, ko trdi, da si danes postavljamo podobna vprašanja, kot so si jih v času Aristotela in Platona, a da so odgovori bolj aristotelovski kot platonovski. Vse merimo in režemo, kot je to počel naravoslovec Aristotel, namesto da bi iskali širše odgovore, kot jih je Platon. Morda bi tudi na begunsko krizo našli boljše odgovore, če ne bi le seštevali in odštevali.
