Ne glede na to, kakšna so o njem mnenja danes, je ob njegovi smrti maja leta 1980 žalovala vsa država, takrat še z bratstvom in enotnostjo prežeta Jugoslavija. A ne le smrt Josipa Broza, leto 1980 je imelo v zgodovini nekdanje države še en mejnik. Na začetku oktobra, pred skoraj natanko 35 leti, je namreč iz proizvodnih obratov tovarne Zastava zapeljal prvi serijski avtomobil po imenu yugo. Kljub skorajda polletni časovni razliki pa imata omenjena predsednik in vozilo še eno skupno točko – že res, da so prvega serijskega na ceste pospremili po Titovi smrti, a prvega yuga nasploh, in sicer ročno, so posebej zanj izdelali tri leta prej.
Čeprav so yuga naredili na šasiji italijanskega fiata 127 in čeprav se je pod njegovo obliko podpisal italijanski oblikovalec Giorgetto Giugiaro, velja yugo za prvi samostojni Zastavin štirikolesnik, ki ni bil narejen po licenci katerega izmed Fiatovih. Je bil pa z izjemo omenjenega italijanskega doprinosa to vsejugoslovanski avto: električne komponente zanj so proizvajali pri nas v Novi Gorici, dele notranjosti v Splitu in zavore v Varaždinu na Hrvaškem, motorne dele v Banjaluki v BiH, varnostne pasove, ogledala in ključavnice na Ohridu v Makedoniji, končna proizvodnja pa je bila doma v Kragujevcu v Srbiji.
Plesniv sendvič in zavarjena vrata
Čeprav manj kot 3,5 metra dolgega avtomobila, kolikor je meril, danes z izjemo smarta fortwo pri nas sploh ni naprodaj, je yugo veljal za družinski avto. Zato je tudi bil registriran za prevoz petih potnikov, s tem pa je povezana tudi ena izmed številnih šal na njegov račun: »Yugo je avtomobil za pet ljudi – enega na voznikovem sedežu in štiri, ki ga potiskajo.« Kakor koli, večina teh trivratnih avtomobilov je imela poleg imena še številko (45, 55, 60, 65...), ki je označevala število konjskih moči motorja, kasneje pa še različne črke, ki so označevale različne verzije.
A ne le njegova velikost in z njo povezano pojmovanje družinskega avtomobila, z yugom so povezane tudi številne druge zanimive zgodbe, ki pričajo, da je bil to avto za neke druge čase. »Spomnim se, da je bil naš primerek šibkejši. Ko smo gradili počitniško hišico v okolici Ljubljane, smo z njim na parcelo želeli pripeljati prikolico, v kateri bi v času gradnje kdaj lahko prespali, a ker je bil teren v okolici hribovit, se je na zadnjem vzponu pred ciljem avto ustavil, saj zaradi teže prikolice ni mogel naprej, prednji del namreč ni imel oprijema. Zato sta se na sprednji pokrov usedli moja mama in teta, pa je šlo,« se anekdote spominja sodelavec. Dokaz, da imamo z yugom bolj ali manj zanimive izkušnje pri nas skorajda vsi vozniki, ki smo stari vsaj toliko kot on, pa ponudi še drugi kolega: »Tudi moj prvi avto je bil yugo, tisti 'ta močan', 55 s priponko A. Če se prav spomnim, je črka A pomenila, da gre za model, ki je namenjen izvozu v Ameriko. Vsaj tako so nam rekli ob nakupu in vse skupaj podkrepili s tem, da je bila serija teh avtomobilov na poti čez lužo, a je ladjo zajela nevihta in je vse avtomobile dodobra 'zalilo' morje, zato so jih vrnili k nam. Prodajali so jih po ugodni ceni, po načelu 'videno – kupljeno', in sam z njim nekaj let nisem imel težav. Sta imela pa manj sreče moja kolega, ki sta se za nakup odločila istočasno – eden je čez nekaj dni, ko mu je avto sumljivo smrdel, v prtljažniku našel ogromen plesniv sendvič, drugi pa je šele kasneje ugotovil, da so sovoznikova vrata zavarjena in se jih sploh ne da odpreti.«
Glavobol in zaslužek
Podobne zgodbe bi lahko verjetno naštevali v nedogled, a dejstvo je, da avto ni bil uspešnica le pri nas, temveč je slavo požel tudi v tujini, predvsem v ZDA, kamor je od leta 1985 vendarle uspešno prispelo kar nekaj ladij s tem dragocenim tovorom. Da je »zaslovel« predvsem zaradi tega, ker je bil tarča posmeha in negativnih kritik, pri tem niti ni pomembno. Ljudje so tako kar tekmovali, kdo se bo na njegov račun spomnil bolj izvirne šale, na različnih izborih pa je redno pobiral nagrade za najslabši avto vseh časov. V takšni vlogi se je pojavil tudi v številnih filmih in serijah, za slabo reklamo pa je poskrbela tudi odmevna nesreča leta 1989 na mostu Mackinac v Michiganu, v kateri je življenje izgubila 31-letna voznica Leslie Ann Pluhar. Njenega yuga je med vožnjo zaradi močnega vetra namreč prekopicnilo čez slab meter visoko ograjo, priče so celo trdile, da je avto dobesedno odpihnilo z mostu.
Naj bo tako ali drugače, od skupno 794.428 proizvedenih yugov so jih v ZDA, kjer je bil naprodaj za 3990 dolarjev, dostavili 141.651. A tudi nizka cena je že pri malo rabljenih še drastično padla, tako da se je na račun yuga hitro prijela še ena šala: »Kako podvojiš vrednost yuga? Tako, da mu napolniš tank z gorivom.« In če kdo, so bili teh avtomobilov veseli mehaniki. »Avto je bil razvalina in že po nekaj tisoč kilometrih je začel razpadati. Popravil sem jih na ducate, če ne drugega, pa sem poleg glavobolov, ki so mi jih povzročali, tudi dobro zaslužil,« se spominja eden izmed ameriških mehanikov. Yugo je svojo pot v ZDA zaključil leta 1992, v Kragujevcu pa so jih izdelovali vse do novembra leta 2008, pri čemer so se zadnji primerki lahko pohvalili s centralnim zaklepanjem, električnim pomikom stekel, radiem s štirimi zvočniki in celo klimatsko napravo. Zdaj je še vedno reden gost na cestah večine republik nekdanje države, le pri nas je prava redkost.
