V času Avstro-Ogrske je bila v poslopju, kjer danes domuje gostilna Cah, nekakšna dvorana, večnamenska, kjer se je sestankovalo in zborovalo, pelo in plesalo ali kako drugače družilo. Če bi stene, vsaj nekatere, znale govoriti, bi lahko marsikaj zanimivega povedale. Vse skupaj je sodilo pod nekakšno agrarno skupnost, kar zadeva lastništvo, a kaj ko je bilo vzdrževanje očitno prezahteven zalogaj za krajane, pa se je stavbišče z vsem, kar je sodilo zraven, znašlo na dražbi in posest je okoli leta 1918 kupil Andrej Cah, domačin iz okolice Črnega Kala. Njegov rod je bil mešanica nemških korenin po dedku, po babici pa se najdejo viri, ki pričajo o družini Kozlovič, ki je prišla v te kraje iz bližnjih Marezig in so tu, v Rižani, imeli mlin. Andrej je bil poročen z Uršo in imela sta dva sinova, Srečka in Zdravka, a je slednji nesrečno padel v času druge svetovne vojne. Andrej in Urša sta nemudoma poprijela za delo in začela svojim gostim ponujati pijačo in hladne jedi, večinoma pršut. Furmani, ki so iz Buzeta in notranjosti Istre v eni smeri, pa tudi iz Milj in Trsta v drugi smeri prevažali najrazličnejše blago, so imeli priljubljeno postojanko prav pri Cahovih, kjer so bili svojčas tudi hlevi, nad njimi pa so si furmani lahko čez noč tudi odpočili.
Prejšnje vaško družabno življenje se je tudi po tistem, ko sta gostilno prevzela Andrej in Urša, zgledno nadaljevalo. Posebno za pusta je znalo biti tako veselo, da ljudje niso hoteli domov, ker je bilo od množice v gostilni pač zelo toplo, celo tako toplo, da je od kondenza po stenah kar teklo, pa so se ljudje raje v gostilni greli, kot da bi doma zmrzovali. Dedek Andrej je kmalu zbolel in je tudi umrl, posle je počasi prevzel Srečko. Poročil se je z domačinko Marijo.
Seveda je v teh krajih tudi fašizem naredil svoje. Tako je bila navada med obrtniki, da so za časa Italijanov pač hodili na prireditve, na katere so jih italijanski fašisti pridno vabili. No, Srečko in Marija sta se na slabo zdravje in na vero izgovorila, pa sta raje v cerkvico sv. Jakoba zahajala. Italijani so jima nasedli in jima skozi prste pogledali, ko je šlo za neudeležbo na prej omenjenih prireditvah. Dva sinova sta skupaj spravila tudi Marija in Srečko, in sicer Srečka mlajšega in Marjana. Babica Marija je v kuhinjsko ponudbo uvedla že prve mineštre, joto in vse druge dobrote, dedek Srečko je pa skrbel za kmetijo in vinograd. Za točilnim pultom sta delala oba. Lotila sta se tudi prostorske prenove in iz nekdanje vaške dvoranice je nastala podoba prave pravcate gostilne. Po drugi svetovni vojni se niso mogli izogniti težnjam po nacionalizaciji in nekaterim »dobrohotnim« ljudem, ki so zlahka klonili pod težo depeš z vrha in jim je bilo lastništvo gostilne trn v peti. Pa se niso dali. Dedek Srečko je bil sploh zelo priljubljen med ljudmi. Za kolesarstvo precej navdušen in za skoraj vsak hec. Ko so prišli v gostilno Ljubljančani in so s seboj prinesli megleno vreme, je znal poreči tisto svojo znamenito, da gre pes pač za gospodarjem. Pri kartah je bil tudi dober. Ko je enkrat današnji lastnik Borut pred njim nekaj s kartami kolovratil in je dedek opazil, da mu gredo kar dobro od rok, jih je pograbil in jih je pred njim v smeti zalučal ter vnuka posvaril pred njimi na način, ki ga Borut še danes pomni.
Rad je imel dedek Srečko vnuka Boruta, tako rad, da mu je, potem ko je prišlo v prvem dednem kolenu do nesoglasij, vse skupaj tudi zapisal. Borut, nič hudega sluteč, kaj šele vedoč, v gostilni sicer odraščajoč, se je navduševal za pomorstvo, a je končal na srednji tehnični kovinarski šoli, potem pa, ko mu je dedek vse skupaj zapustil, se je bil prisiljen na hitro vsega, kar zadeva gostilničarstvo, tudi naučiti in je v Ljubljani pri sloviti Urški dokončal tovrstne šole. Svojo mamo Nadjo je poprosil, da je ostala v kuhinji, brat Matej (sedem let mlajši) je šel po svojih poteh, oče Marjan se je pa tudi kaj kmalu upokojil in gostilničarstvo je postalo Borutov način življenja. Tudi njegova hči Tea gre po poteh svojih prednikov, saj je vpisala študij turistike.
Borut je znal z obilno mamino pomočjo narediti iz svoje gostilne pravi gurmansko-enološki čisto preprosti in vsakomur dosegljivi raj na zemlji. Domači pršut in salame, omamno dober ovčji sir s peperončini, ki ga prav zanj snuje in vzgaja sirar Boštjan, doma s tolminskega konca, sardoni na šavor (glej recept!), bakala na belo, sipina solatka, gobova juhica ali pa juha z divjimi šparglji, mineštra z bobiči, jota, njoki in rezanci in fuži z nešteto raznovrstnimi prelivi, enim boljšim od drugega, potem dušena govedina, pečenke vseh vrst, divjačina na sto in en način, hrustljavo zapečene krače, več kot zgleden izbor rib z morskimi mehkužci vred, ombolo in vseh vrst prikuhe ter solate, da jih je vse praktično skorajda nemogoče našteti, za konec pa, da te popolnoma »dotolče«, vrli oštir Borut ponudi še domači jabolčni zavitek, še vroč, ali pa štruklje vseh vrst ali doma narejene kremne rezine.
Borut, prijatelj dragi, naj ti nikdar ne poide gostilniška sapa in naj bo ljubezen do vsega, kar tako vestno počneš, tvoja večna spremljevalka, da bomo potem lahko mi, častilci tvojega vsega dobrega, še dolgo k tebi v goste hodili in uživali v tostranskem – raju!