Malo cinično bi lahko rekli, da je tudi spoštovanje verskih tradicij možno le za bogate, teh pa je malo. Sodeč po številu kršitev (povprečno so jih v minulih letih sankcionirali le okoli 350 na leto), velika večina muslimank zakon spoštuje, gotovo tudi iz finančnih razlogov. Še malo bolj cinično bi lahko rekli, da država prepoveduje nošo, ni pa zakona, ki bi gospodu Nekkazu prepovedal oponašanje preroka v številu žena. Oglobljena je spreobrnjena Francozinja, ki je kazen dobila že enajstkrat; gospod Nekkaz je za blagor svojih žena v nekaj letih državi samo za kazni nakazal okoli 146.000 evrov. Povsem brez cinizma pa v časopisu Le Monde ugotavljajo, da ob peti obletnici uveljavitve zakona ni razlogov za praznovanje.
Sprejem zakona so spremljale neštete dileme in stališča, od tiste, da je treba dopuščati izražanje vere skozi simbole in oblačilne navade, ker bi sicer šlo za grob poseg v človekove pravice, do onih ki so prisegali na laičnost francoske družbe, predvsem v javnih prostorih, od koder so Francozi križ pregnali že s francosko revolucijo. Francoski družbi naj bi se priseljenci, če so jo izbrali za novo domovino, pač prilagodili.
Od sprejetja zakona pa je bilo na desnici slišati nezadovoljne glasove, ker zakon ni dovolj strogo uveljavljen. Policija se brani, da ima čez glavo dela s hujšimi prekrški, kot je sledenje napačni modi, in da še posebej v občutljivih muslimanskih predelih ne gre zaostrovati razmer zaradi rut – v enem je obravnava neke kršilke zakona sprožila tridnevne nemire. Od države financirane laične organizacije, ki naj bi vzgojno delovale na terenu, niso naredile praktično nič. Sama ideja prevzgoje se zdi čudna – šolajoče otroke so tako in tako zajeli v šolah, odrasle ženske pa gotovo niso prihajale na predavanja o tem, kaj je zanje dobro in kaj slabo. Sicer pa muslimani opozarjajo, da zakon zadeva izjemno majhno manjšino znotraj njihove skupnosti. Neka prodajalka tradicionalnih muslimanskih oblačil zatrjuje, da je nakup burke večinoma le burka, ženske jih kupujejo iz heca. Neka mlada ženska to zanika, pravi, da je feredžo začela nositi v znamenje protesta ob sprejetju zakona. In ravno to je učinek, ki ga je zakonodajalec ob pripravi zakona očitno spregledal ali podcenil: iz verskega je oblačilo postalo politično vprašanje, njegova nošnja pa politična gesta. Obleka je postala simbol upora, obrnjena stigma, izjava zoper državo, ki po mnenju prizadetih posega v njihovo versko svobodo in v zasebnost, torej v temeljne pravice.
Svarila pred prehudim posegom na občutljivo področje zasebnega je tako ponovno slišati, navkljub sklicevanju na republikanske vrednote laične družbe – eden glavnih argumentov podpornikov zakona je bil, da so muslimanska dekleta v šoli prikrajšana za telesno neoviranost pri telovadbi, da se ne naučijo plavati, da so s tem segregirana. Predpostavko, da so te ženske žrtve moških zahtev in jih bo torej zakon osvobodil, je omajalo dejstvo, da se za tradicionalno oblačilo odločajo tudi samske ali ločene, torej emancipirane muslimanke. Ali torej drži, da je šlo za prehud državni paternalizem, ki »ve bolje«, ki a priori predpostavlja manjšo zmožnost odločanja žensk, ki jih mora država »odrešiti«, predvsem pa, da se je zakon napajal v fantazmah o vsesplošni radikalizaciji islama, ki naj bi ga bilo mogoče zajeziti ravno prek ženskega telesa? Vprašanje, zakaj se tudi v tem primeru konflikt seje in domnevno razrešuje prav na ženskem telesu, ki mora v imenu bogov in ideologij prenesti prav vse, od zatiranja do zapiranja, pohabljanja, uničujočega verižnega rojevanja, slačenja in oblačenja, je seveda retorično, a bi moralo biti v ospredju problematike.
In ker hudič nikoli ne pride sam, se je prav te dni oglasila še članica desničarske Sarkozyjeve republikanske stranke, Nadine Morano, z izjavo za vola ubit: »Francija je država bele rase.« A res ? Gospa očitno ni hodila v šolo, kjer še vedno z veliko ljubeznijo predavajo o »čezmorski Franciji«, o La Réunion, Guadaloupi, Martiniqueu itn., kjer ljudje nekako niso beli. Gospa očitno ne ve niti za rasno povezanost premnogih francoskih državljanov z bivšimi kolonijami v Magrebu. Ne pozna niti statističnega dejstva, da je približno tretjina Francozov ne-belih. Gospa se očitno še nikoli ni peljala z metrojem.
Stranka se ji je sicer na hitro odrekla, toda Nadine Morano je seveda le simptom radikalne francoske in seveda evropske desnice, ki ima ob sedanjem begunskem valu krasno novo priložnost za strašenje in pogrom. Se še spominjamo izjave Angele Merkel pred leti, da je multikulturalizem mrtev? Ok, toda kaj je lahko ponudila kot alternativo? Prisilno asimilacijo, obvezno mini krilo ali getoizacijo? Danes je Merklova zamenjala ploščo in medtem ko Hollande begunskega vprašanja niti še misliti ni začel, je Nemčijo val žensk v rutah že preplavil. Če pustimo ob strani zapleteno vprašanje, od kod vse te rute (pa tako malo molilcev), ki so bile v predvojni Siriji huda redkost, je pravo vprašanje »bele rase« vseh odtenkov polti v Evropi, kako misliti svojo ne belo prihodnost.
