Možnosti za končanje okupacije so se znašle na ničelni točki, medtem ko Izrael intenzivno nadaljuje širitev naselbin na Zahodnem bregu in judaizacijo vzhodnega Jeruzalema, ki bi ga Palestinci želeli imeti za svojo prestolnico.
Mirovni proces končal prvo intifado
Do izbruha prve palestinske vstaje, ki se je začela v begunskem taborišču Džabalija v Gazi, je vodila vse ostrejša okupacijska politika Izraela. V takratni odsotnosti mirovnega procesa, ko se je Izrael branil priznati PLO Jaserja Arafata kot legitimnega zastopnika Palestincev in z njim začeti mirovni proces, se je nakopičena frustracija nad okupacijo prelila na ulice. Povod za začetek obsežnih stavk na palestinskih ozemljih in spopadov z varnostnimi organi je bila prometna nesreča, ko je izraelski vojaški oklepnik na meji z Gazo zapeljal v vozila palestinskih delavcev. Trije ubiti Palestinci so prihajali prav iz begunskega taborišča Džabalija. V mednarodni skupnosti takratno dogajanje na palestinskih ozemljih ni bilo v središču pozornosti. Arabska liga se je ukvarjala z iransko-iraško vojno, pozornost velesil pa je bila usmerjena v nagle politične spremembe v vzhodni Evropi, kjer so se pojavljali prvi znaki krhanja železne zavese. V Gazi je bilo ustanovljeno uporniško gibanje Hamas, ki je veljalo za gonilno silo intifade, med prebivalstvom pa je uživalo veliko podpore, saj je s svojimi socialnimi, izobraževalnimi in zdravstvenimi aktivnostmi zapolnilo pomanjkanje osnovnih storitev, ki jih ni zagotavljala okupacijska oblast. Pozornost izraelsko-palestinskemu konfliktu se je vrnila šele po prvi zalivski vojni leta 1991, ko so ZDA iz Kuvajta pregnale sile Sadama Huseina. Intifada je takrat že potekala štiri leta, trajala pa je še nadaljnji dve leti. Zamrla je šele po vrnitvi Arafata na Zahodni breg, z vzpostavitvijo palestinske uprave in prvimi otipljivimi rezultati s sporazumom iz Osla dogovorjenega mirovnega procesa.
Šaron sprožil drugo vstajo
Za sedem let je »palestinska ulica« mirovala. A je med nadaljevanjem širjenja izraelske okupacije na Zahodnem bregu in v vzhodnem Jeruzalemu hitro zamrlo upanje, da bo v petih letih mogoče doseči mirovni dogovor. Izraelski premier Ehud Barak in Jaser Arafat sta poskušala dogovor skleniti še v zadnjih dneh Barakovega vodenja Izraela pred parlamentarnimi volitvami leta 2000, a jima ni uspelo. V okoliščinah naraščajočih palestinskih frustracij zaradi zastalega mirovnega procesa in vse obsežnejšega izraelskega naseljenskega projekta je olja na ogenj prilil še takratni vodja opozicije Ariel Šaron, odgovoren za pokole v begunskih taboriščih Sabra in Šatila med izraelskim vdorom v Libanon leta 1982. S svojim obiskom tretjega najsvetejšega kraja islama, Haram al Šarifa v vzhodnem Jeruzalemu, je sprožil drugo intifado. Med petletnimi spopadi so se ponovno večinoma mladi Palestinci s kamenjem spopadali z izraelskimi vojaki in varnostnimi silami. Hamas se je takrat odločil za množične samomorilske napade na Izraelce, ki so gibanju zgolj škodili, Izraelu pa so omogočili, da je pod pretvezo varnosti z gradnjo po mednarodnem pravu nezakonitega »ločitvenega zidu« anektiral obsežen del Zahodnega brega.
Abas še ni vrnil ključev
Deset let pozneje mirovni proces ne obstaja več. Potem ko je Izrael ves čas kršil njegova temeljna načela in širil naseljensko aktivnost, se je s sporazumom iz Osla na nedavni generalni skupščini OZN odpovedal tudi palestinski predsednik Mahmud Abas. Ključe palestinskih ozemelj za zdaj še ni uradno vrnil izraelski okupacijski oblasti. Izraelski premier Benjamin Netanjahu se tega še najbolj boji, saj bi bil Izrael v skladu z mednarodnim pravom ponovno dolžan prevzeti skrb za vse storitve okupirani naciji.
Da bi lahko Netanjahu in Abas dosegla mirovni dogovor in tako preprečila dokončni izbruh tretje palestinske vstaje, je skorajda neverjetno. Abas med palestinskim ljudstvom velja za šibkega predsednika, ki se ni znal zoperstaviti izraelski okupaciji. Z varnostnimi organi, ki pretepajo palestinske protestnike in jim preprečujejo demonstracije pred izraelskimi kontrolnimi točkami, velja za podizvajalca izraelske okupacije. Netanjahuju na drugi strani kljub številnim zračnim posegom nad Gazo v zadnjih letih ni uspelo med ljudstvom upravičiti pričakovanj, da mu bo kot samoopredeljenemu »garantu varnosti« uspelo Izraelcem zagotoviti mirna življenja. Svojo politiko je v zadnjih letih osredotočil na boj proti sklenitvi jedrskega dogovora Zahoda z Iranom, na zasedenih palestinskih ozemljih pa je nadaljeval zgolj uveljavljeno izraelsko politiko ustvarjanja dejstev na terenu, krepitev judaizacije območja med Sredozemskim morjem in reko Jordan ter postavljanje varnostnih zahtev okupirani naciji.
Mednarodna skupnost je medtem izgubila upanje na preboj v izraelsko-palestinskih pogovorih in sedaj poziva zgolj še k okrepljenemu varnostnemu sodelovanju obeh strani. Pozornost ZDA, Rusije in Evrope se je preusmerila v Ukrajino, Sirijo in spopad z Islamsko državo.
