Doslej sta Narodna galerija in Komorni godalni orkester Slovenske filharmonije pripravila že 75 tematskih umetnostnozgodovinskih predavanj, tem so vsakič sledili koncerti klasične glasbe, oboji pa so brskali po podobnih motivikah v določenih časovnih obdobjih, ki so vznemirjale tako slikarje in kiparje kot komponiste. To idejno zasnovo so obiskovalci z veseljem sprejeli, veliko je stalnih abonentov.
Užitek v umetnosti
Letošnjo petnajsto sezono so naslovili Divertimenti; beseda se izvorno nanaša na sočasnost čutnih zaznav, ki skupaj podkrepijo prijetno doživetje. O tem, da je užitek v gledanju (in tudi v poslušanju) umetnosti v resnici užitek v prepoznavanju, uvidu, razumevanju in čutnem doživetju, bo na zadnjem od petih srečanj maja prihodnje leto govoril tudi muzejski svetnik dr. Andrej Smrekar. Takrat bo harmonikar Luka Juhart krstno izvedel novo delo za harmoniko in godalni orkester, ki ga je po naročilu KGO SF napisal komponist Matej Bonin. Posebej za letošnji cikel je orkester naročil še dve novi deli in nastali sta Kontra bas za kontrabas in godala Tomaža Bajžlja (na sporedu bo jutri) ter Concertino za violončelo in godala Nine Šenk. Nova dela financira glasbena fundacija Ernst von Siemens.
V celotnem ciklu se bodo pravzaprav poigravali z »divertimentom«, glasbenim žanrom iz 18. stoletja, saj bo na vsakem od koncertov na sporedu po ena skladba, ki nosi ime »divertimenti« – dveh slovenskih komponistov P. Ramovša in M. Bravničarja ter J. Haydna, W. Rihma in B. Bartoka. Programski vodja orkestra Klemen Hvala pravi, da so izbrali nekatere reprezentativne skladbe tega glasbenega žanra iz 18. stoletja, ki ga najdemo tudi v vseh poznejših slogovnih obdobjih; bolj kot oblika ga opredeljuje vsebina. Gre za skladbe razvedrilnega značaja, k razmišljanju o tem, ali je lahko sodobna klasična glasba tudi zabavna, pa so povabili študente ljubljanske Akademije za glasbo.
Satira v likovni umetnosti
Za likovno paralelo bo jutri poskrbela muzejska svetovalka Alenka Simončič. Razgrnila bo nekaj zanimivosti iz »zabavne umetnosti« Hinka Smrekarja. Svoj prvi »honorar« – štiri ure šolskega zapora in 20 goldinarjev globe – si je prislužil s karikaturo svojega učitelja. Pozneje seveda mojster politične, družbene in nravstvene karikature je nekoč zapisal: »Ne smejem se pri svojem delu, smejejo se le gledalci.« O tem, da so umetniška dela v resnici komentar o vedenju, morali, hipnem stanju v družbi, bo spregovoril hišni kustos Michel Mohor. Primerjal bo odraz ideologij v upodobitvah prostega časa in zabave od nizozemskih mojstrov 17. stoletja do zgodnje moderne v 20. stoletju.
Bronasta plastika Prestrašeni satir, ki jo je Ivan Zajc ustvaril v neobaročni akademski maniri, bo muzejski svetovalki Mateji Breščak služila za primer pri sprehodu skozi še druge upodobitve satirov v likovni umetnosti. Pol kozja, pol človeška bitja iz Dionizovega spremstva so nekakšne slikarske projekcije nezavednih sil v človekovi psihi. Muzejski svetnik Ferdinand Šerbelj pa se bo pomudil ob salonsko glasbeno-karnevalskih slikah italijanskega baročnega umetnika Karla Henricija ter še drugih rokokojskih upodobitvah glasbenih salonov tistega časa.
