Podstat Binetovega romana je zgodovinska, zadeva namreč atentat na »praškega klavca« Reinharda Heydricha, pošastnega šefa obveščevalne službe v tretjem rajhu. Naslov povzema geslo »Himmlers Hirn heisst Heydrich«, knjiga namreč razkriva, da je bil poglavitni katalizator grozodejstev nacističnega režima prav Heydrich, ki je s svojo neizprosno voljo podpihoval Reichsführerjevo občasno nesposobnost. V krajših, skoraj dnevniških partiturah tako sledimo vzponu šefa varnostne službe in guvernerja Češke in Moravske ter zagatam na drugi strani – britanski omlednosti, francoskim čudaštvom in strahopetnosti češke vlade. Osrednjo pripovedno nit razvijajo še pripovedovalčeve ljubezenske dogodivščine in postopanja atentatorjev Jozefa Gabčika in Jana Kubiša. Atentatorska operacija Antropoid je torej vrhunec pripovedi; takšen vrhunec, ki se mu pripovedovalec oziroma avtor vseskozi veselo izmikata: najprej zato, ker je – tako pripovedovalec – za zadostno predložitev dogajanja na voljo premalo zgodovinske dokumentacije in je razvoj akcije zato podvržen izmišljiji; potem pa zato, ker je pravzaprav nemogoče predstaviti vse silnice, ki so do uboja privedle. Pripovedovalec ne ve točno, kateri podatki in kateri dogodki so za pripoved pomembni, in nam svoje dvome vsakokrat rad predstavi. Pripovedovalca občasno zaskrbi tudi lastno duševno zdravje, saj ga dogodki na Češkem in Moravskem med letoma 1937 in 1943 obsedajo bolj, kot se spodobi. Včasih prizna, da si je kakšno protagonistovo gesto, dialoge ali vzroke preprosto izmislil, saj je naracija vendarle kraljica. Pritožbe, dvome in metafikcijske postopke vstavlja, ne da bi zmotil fabulo. Pri Binetu navsezadnje vlada literatura, ne pa literarna teorija.
Med slovenskimi deli bi romanu HHhH ustreznik lahko poiskali v knjigi Katarine Marinčič Po njihovih besedah. Obe deli sta podobno eruditski, za oba avtorja se zdi, da je ni stvari, ki je ne bi vedela, pripovedovalca obeh romanov sta podobno samorefleksivna in ironična pa tudi podobne pomisleke imata. Vseeno pa se HHhH odlikuje tudi po tem, da pred nas postavi polnokrvne ljudi, Po njihovih besedah pa barvne sheme. Drži pa, da Binet za to, da bi pojasnil britansko strahopetnost, porabi izjemno malo energije, česar pa mu ne moremo zares zameriti.