Verjetno ni televizijskega gledalca, ki med prekinitvijo programa z oglasi ali TV-napovedniki ne bi kdaj začutil anomalije med jakostjo zvoka programskih vsebin in reklam. V zadnjih letih sicer ta razlika ni več tako občutna kot nekoč, ko so oglasni bloki gledalce pred televizijo metali pokonci, da so panično iskali daljinski upravljalnik, da bi lahko utišali zvok. Dejstvo pa je, da sem ter tja razlike v glasnosti na nekaterih programih še obstajajo, najbolj je to opazno zvečer in ponoči, po spletu krožijo celo napravice, ki regulirajo glasnost oglasov na normalno zvočno jakost.
Pravica, da gledalci ne izgubijo sluha
Praktično ni televizijske hiše na svetu, ki ne bi dobivala pritožb svojih zvestih gledalcev, da so že tako prepogosti oglasi običajno precej glasnejši od preostalega programa. Z zvokovnim oglasnim onesnaženjem so se prvi na svetu spopadli v ZDA, kjer je newyorški senator Charles Schumer javno obelodanil, da je skrajni čas, da se z glasnostjo oglasov neha strašiti gledalce, in predlagal zakon, s katerim bi morala država začeti regulirati glasnost televizijskih oglasov. »Gledalci bi morali imeti pravico, da spremljajo televizijske programe, ne da bi se bali izgube sluha,« je leta 2011 v kampanji za nov zakon povedal Schumer ter sprožil javno in strokovno polemiko, ki je trajala leto dni, dokler ni senat konec leta 2012 soglasno potrdil predlog zakona, ki je zvezni komisiji za komunikacije (FCC) naložil, naj regulira glasnost televizijskih oglasov.
Preglasne reklame so bile namreč glavni vir pritožb na FCC, odkar so leta 2002 odprli klicni center za pritožbe. »Državljani Združenih držav Amerike se lahko poslovijo od enega najbolj frustrirajočih pojavov modernega sveta – televizijskih oglasov, ki so precej glasnejši kot televizijske oddaje, ki jih gledajo,« je takrat o sprejetju zakona, ki so ga poimenovali zakon za ublažitev glasnosti komercialnih oglasov (CALM), poročal CNN. Ameriškemu zgledu so s posebnimi zakoni sledili še v Kanadi in na Novi Zelandiji, kjer so na aucklandski univerzi celo izračunali, da so bili oglasi tudi do petdeset odstotkov glasnejši od preostalega programa in da so z zvočnim onesnaženjem dosegali ravno nasproten učinek od tega, za kar so namenjeni – da jih ljudje gledajo in da si jih zapomnijo na prijazen način.
Zgolj nezavezujoča priporočila
V Evropi, tudi v Sloveniji, zakonodaja na tem področju še ni dorečena. Obstaja sicer priporočilo R128, ki ga je izdala Evropska radiodifuzna zveza (European Broadcasting Union – EBU) ter zajema povprečno glasnost in razpon glasnosti, od najnižje do najvišje, edini slovenski zakon, ki ureja področje oglaševanja, pa je medijski zakon, ki poleg dovoljene kvote oglasov določa tudi, da se morajo oglaševalske vsebine povsem jasno prepoznati in se posebej ločiti od drugih programskih vsebin medija, podrobnejša določila o glasnosti oglasnih vsebin z zakonom niso določena.
»Zakonske podlage za regulacijo glasnosti oglasnih blokov v televizijskih programih v Sloveniji ni. Prav tako ni podlag v direktivah EU. Obstajajo samo priporočila EBU, ki pa niso zavezujoča,« pravi Tina Čuček z Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS), agencije, ki med drugim skrbi za izvajanje strokovnega nadzora nad programskimi vsebinami v skladu z zakonom o medijih ter od novembra 2011 izvaja tudi inšpekcijski nadzor nad programskimi vsebinami in spoštovanjem pravil o oglaševanju v skladu z zakonom o avdiovizualnih medijskih storitvah. Kot je povedala Čučkova, na AKOS v zadnjih letih niso prejeli nobene prijave, ki bi zadevala pretirano glasnost oglasov.
Kdo je kriv za oglasni avdioteror?
Kdo je torej kriv, da reklamni avdioteror ponekod še vedno odstopa od glasnosti televizijskega programa? Po ljudski teoriji naj bi bili za glasnost krivi oglaševalci, ki naj bi s povišano glasnostjo oglasov poskrbeli za to, da bi ljudje, ki se gredo med reklamami olajšat v kopalnico ali po hrano v hladilnik, oglase še vedno slišali tudi, ko vstanejo s kavča pred televizijo. Vendar ta teorija naj ne bi zdržala. Kot je povedal Janez Rakušček, kreativni direktor agencije Luna TWBA, se v oglaševalskem svetu o tem problemu še sploh niso pogovarjali, niti ne dobivajo nobenih zahtev naročnikov, da bi morali biti oglasi zvokovno »nabildani«, podobno so nam zaupali tudi na Slovenski oglaševalski zbornici. »Ko se delajo oglasi, se jih zvočno optimizira na najboljšo možno kakovost, na to, kaj se po tem z njimi dogaja, pa nimamo nobenega vpliva,« pravi Rakušček. Suzana Praznik, direktorica podjetja Cas Media, ki ima ekskluzivno pravico trženja oglasnega prostora v Sloveniji na dvanajstih programih, od Discoveryja, Animal Planeta do Viasata, Universal Channela, Minimaxa in drugih, trdi, da njihovo podjetje že od začetka delovanja (marec 2012) konvertira oglasna sporočila, da so primerna za predvajanje. »Konvertiranje izvajamo po mednarodnem standardu, od programskih dobaviteljev pa je odvisno, kako oddajajo svoj program. Na to nimamo vpliva ne mi, ne kabelski in ne IP-operaterji.«
V največjih slovenskih medijskih hišah, na TV Slovenija in Pop TV, pravijo, da priporočilo R128, ki zajema razpon glasnosti televizije, dosledno upoštevajo. »Vse video vsebine (filmi, serije...) imajo svojo dinamiko glasnosti, ki pa se v trenutku prekinitve z oglasnim blokom lahko giblje tudi v nižjih vrednostih razpona glasnosti. Prekinitev se zato zdi nesorazmerno glasna, kljub temu da se giblje v polju povprečne glasnosti,« so nam sporočili s Pop TV. Edina, ki nam je bolj podrobno razložila problem glasnih oglasov, je bila nacionalna televizija, kjer pravijo, da so morali na pritožbe gledalcev zaradi težav z zvokom že odgovarjati. »Pred nekaj leti je bila v okviru EBU s sedežem v Ženevi imenovana nova skupina (P-LOUD group) z nalogo raziskave dojemanja in merjenja glasnosti zvoka video in avdiovsebin. Dosedanji načini merjenja nivojev z različnimi merilniki (VU, Quasi peak, peak) niso bili več primerni, saj sodobna tehnološka oprema za procesiranje zvoka v digitalnih okoljih omogoča, da so vsebine zelo glasne, omenjeni merilniki pa tega ne registrirajo,« so nam o razlogih za zvokovno razliko povedali na nacionalki.
Na RTV Slovenija se novo priporočilo izvaja že nekaj časa, saj sodobna tehnološka oprema (na primer mešalne mize) že vsebuje nove merilnike glasnosti zvoka, za celovito urejanje glasnosti pa bo potrebnih še nekaj let. »Televizija že nekaj časa oddaja programe digitalno, oddajniško omrežje za radijske programe pa je še vedno analogno. V mnogih segmentih produkcije se zgodi, da za zahtevno zvočno podobo nekega koncerta poskrbi radijska produkcija, za sliko pa televizija. Torej moramo delovati kot enotna organizacija, kar v evropskem prostoru ni pogosta praksa. Na EBU še vedno potekajo razprave, kako uveljaviti priporočilo R128 na radijskih postajah in kolikšna glasnost vsebin bi bila primerna za spletno distribucijo ter oddajanje radijskih programov prek digitalne oddajniške mreže.«
