Anin in Janov kruh in mleko
Tako sta se družila, izmenjavala izkušnje, znanje in poglede kuharska velemojstrica iz Hiše Franko iz Starega sela pri Kobaridu Ana Roš in režiser Jan Cvitkovič. Ana, vedno polna idej, je Jana presenetila s slaščico kruh in mleko (po istoimenskem filmu, ki ga je režiral Cvitkovič). »Pripravila sem kisli kruh brez kvasa. Za fermentacijo sem uporabila jabolka. Kruhovo skorjico sem karamelizirala, dodala jabolka in brusnice,« je povedala Ana, medtem ko je Jan sprva nekako okorno postopal in poslušal Anine nasvete, zatem pa družno sodeloval pri stiskanju smetane. »Kuhal sem že na raznih festivalih. Vajen sem kuhanja večjih količin. Nazadnje sem pripravljal čorbo v kotlu za 50 ljudi. Zanjo sem uporabil meso divjega prašiča, ki sem ga sam uplenil na Krasu. Povsem legalno. Sem namreč član lovske družine,« je v smehu pripovedoval Jan Cvitkovič.
Ana in Jan sta pohvalila medsebojno sodelovanje, obenem pa razkrila, da se poznata že iz rane mladosti, ko sta stanovala v Tolminu v isti ulici, le nekaj blokov narazen. »Pot naju je vodila v svet. Ana je hotela postati diplomatka, jaz pa arheolog. Pristala sva čisto v drugih poklicih. Oba pa sva umetnika, vsak na svojem področju,« je dodal Jan pri stojnici, kjer sta z Ano obiskovalce vabila tudi k zbiranju podpisov za obnovo atletskega stadiona v Kobaridu. »Šport je zelo pomemben za razvoj zdrave osebnosti otroka. Pomaga mu, da se znajde tudi v najtežjih trenutkih življenja. Kuhanje je zahteven poklic in zahteva super psihofizično kondicijo. V zameno za kruh in mleko vas prosim za podpis,« je na tablo zapisala Ana.
Turkizni tolmun von Kastelmurjeve
Le nekaj korakov od Ane in Jana sta svoje mojstrovine ustvarjali Debora von Kastelmur, ki v Kobaridu vodi znano restavracijo Kotlar, in priznana umetnica izdelovanja slik iz peska Stanka Golob iz Baške grape. Umetnici sta se v svojih kreacijah popolnoma predali bistri Soči in njeni enkratni modrozeleni barvi. Obiskovalci so ob pogledu na razstavljene Stankine slike segali po turkiznem tolmunu (dimljeni postrvi na rezini kruha) in zelenih bregovih Soče (postrvi z mandlji in porom, ocvrtim na maslu). »Turkizni tolmun sem posula z mletim poprom. Tako kot gospa Stanka posuje svoje slike s peskom iz Soče. Tako sva povezali umetnost in kulinariko,« je povedala Debora von Kastelmur, ki pa še vedno na prvo mesto postavlja kobariške štruklje. »Ko sem leta 1993 prišla v Kobarid, me je o pripravi štrukljev poučila domačinka Marica. Od takrat jih stalno pripravljam in ne morem prešteti, koliko sem jih naredila. Gre za kulinarično posebnost in bi jih morali zaščititi,« pravi von Kastelmurjeva.
Gostinka iz restavracije Kotlar veliko stavi na novo ribogojnico v Tolminu, kjer že vzrejajo soške postrvi in lipane. Prav tako na ikre soške postrvi, za katere pravi, da jih ne bi smeli poimenovati kaviar. »Gre za nekaj avtohtonega in imenovati bi jih morali po soški postrvi,« razmišlja gostinka in dodaja: »Gostje si želijo soško postrv. Težko jim je razložiti, da imamo samo šarenke. Soško postrv jim lahko pripravim le, če jo prinesejo s seboj. Spečem jo brezplačno. Sedaj bodo lahko prišli na svoj račun tudi ljubitelji soške postrvi, ki je izjemna tudi za karpačo.«
Faronika začela vzrejati soške postrvi
Da bodo soške postrvi kmalu na trgu, je potrdil direktor Dušan Jesenšek, ki je ročno pripravljal okusne kruhke s surovo soško postrvjo z dodatkom olivnega olja. »Kdor koli pokusi karpačo soške postrvi, je navdušen. Ima poseben, blag okus. Resda so nekateri sprva previdni, a po zaužitem grižljaju so za še. Veliko je bilo vprašanj, kje bo mogoče kupiti soško postrv in lipana ter ikre. Zanimanje je veliko, še posebej domačih gostincev. Proizvodnjo imamo že kar razprodano,« je zadovoljen in hkrati zaskrbljen Jesenšek.
Na kobariškem trgu je bilo mogoče pokusiti tudi številne druge dobrote. Tako so padli v oči in usta šalami iz ovčjega in svinjskega mesa, ki jih izdeluje Društvo rejcev drobnice zgornjega Posočja. Slastne mesnine bodo izdelovali v Drežnici, kjer so v ta namen že odkupili objekt. Društvo od ovce do izdelka je pripravljalo postrvi na žaru s čompovo (krompirjevo) polento, turistična kmetija Jelenov breg izpod Matajurja je ponujala dobrote po receptih none, najživahneje pa je bilo pri stojnici, kjer je skupina učenk in učencev kobariške osnovne šole Simona Gregorčiča družno pripravljala prave kobariške štruklje. In ti so šli obiskovalcem v slast, marsikateri pa se je mladim pustil tudi poučiti o pripravi te izjemno okusne sladice.
Zlati časi bencinskega turizma
Dogajanje sta budno spremljala tudi kobariški župan in gostinec Robert Kavčič, ki je bil navdušen nad ponudbo in dogajanjem. Trenutno stanje gostinstva na Kobariškem je ocenil takole: »Turizem se spreminja. Včasih bilo polno Italijanov, sedaj je več Avstrijcev, Nemcev, Angležev. Manjša je kupna moč. Včasih so gostje zapravili po 40 evrov na osebo, danes je takšnih le še 20 odstotkov. In še nekaj kvari gostinsko ponudbo: danes že skoraj v vsakem baru prodajajo čevapčiče po šest evrov.« Da so se navade turistov močno spremenile, ugotavlja tudi starosta kobariških gostincev Vlado Hvala iz Kobarida, do leta 1996 lastnik znanega Toplega vala. »Takrat je pri nas cvetel bencinski turizem. Italijani so imeli veliko kupno moč. V restavraciji so čakali na prosto mizo. Jedli so predvsem ribe, škampe, jastoge. Ni bilo težko prodati niti 15-kilogramske morske ribe. Danes ni več tako,« se spominja zlatih časov in poudarja, da dogodki, kot je Jestival, veliko pripomorejo k promociji kraja in kulinarike, ki je v tem koncu Slovenije raznovrstna in bogata.
