Pri trditvi, da so cene goriva pomembna reč, govorimo predvsem o denarju oziroma o interesih, ki so povezani s tem trgom. Naftni trgovci, ki sicer neprestano opozarjajo na nujnost sprostitve trga z gorivi, poslujejo z dobički; njihove plače so med najvišjimi v državi. Med sto podjetji z najvišjo povprečno plačo pri nas je tako OMV na 22., Petrol pa na 55. mestu, prvi mož največjega trgovca z gorivi Tomaž Berločnik pa je s 317 tisočaki prejemkov lani drugi najbolje plačani šef energetske družbe. In nazadnje, a ne najmanj pomembno – cene goriva so nadvse pomembna zadeva tudi za državno blagajno. Če se namreč cena poviša za odstotek, se poraba zniža za manj kot odstotek in pri tem izgubijo samo trgovci. Če pa se prodaja na bencinskih servisih zmanjša za več kot odstotek, izgubi tudi finančno ministrstvo oziroma državni proračun. Pa ne le iz naslova prihodkov od trošarin, pač pa tudi ustrezni del davka na dodano vrednost.
Zato ne čudi skrb finančnega ministra Mramorja, kakšne vplive vse bi imela morebitna liberalizacija trga oziroma odločitev, da cen naftnih derivatov ne bo več določala vlada.
Če bo uredba, s katero vlada že leta nadzoruje cene goriva, čez štiri mesece morebiti resnično dokončno odpravljena, lahko oligopolne razmere na slovenskem trgu naftnih derivatov zagotovo vplivajo na dogovorjena višanja cen goriva. Dejstvo namreč je, da 87 odstotkov trga obvladujeta Petrol in OMV.
Vlada o deregulaciji trga še ni rekla zadnje besede, načeloma pa jo podpira gospodarsko ministrstvo, ki se pri tem opira tudi na študijo treh ekonomistov. Študijo je naročila trgovinska zbornica, ki jo vodi gospa, ki je včasih sedela v upravi Petrola. Pomisleki o navzkrižju interesov so najverjetneje odveč.
Da je interesov veliko, kaže tudi odločitev Veljka Boleta, ekonomista, ki se je lani s finančnim ministrom dogovoril o pripravi analize trga. Na njenem temelju je Mramor napovedal razmislek o višini trošarin za energente. Minister je razmišljal nekako takole: če bi bile morda trošarine in s tem cene nižje, bi lahko prodali več goriva, tudi v tranzitu, in tako ubili dve muhi na en mah. Slovenci bi bili manj (fiskalno) obremenjeni, prodali bi več bencina, tudi tranzitnim voznikom, v proračunu pa se zato ne bi nabralo manj. Pa si je Bole zaradi ljubega miru premislil, češ da so interesi tako zelo veliki, da bi se moral prihodnjih deset let ukvarjati z odgovarjanjem na takšne in drugačne kritike.
Če se bo sprostitev cen vendarle zgodila, bodo na slabšem tisti, ki živijo v središčih mest in na drugih atraktivnih lokacijah, prav tako bodo cene najverjetneje višje tudi na bencinskih servisih na avtocestah, nižje pa na podeželju in na mejnih prehodih. Že zdaj so cene 95-oktanskega bencina pri nas z izjemo Italije višje kot pri sosedih. Slovenija je glede na maloprodajne cene v Evropi nekje na sredini, na 20. mestu. Najdražja je Grčija. Tja pa ne želimo.
