Po premiernem porazu proti Zagrebu (20:21) čaka pivovarje druga zaporedna tekma v Zlatorogu, a spodrsljaj s Hrvati še vedno skeli. »Po tekmi je bilo hudo in težko, saj nam je bilo jasno, kaj smo izpustili iz rok. A izgubili smo, to je končana zgodba, ki je žal ni mogoče spremeniti. Upam, da smo se iz poraza česa naučili. Ker bi bilo škoda, da če smo že izgubili, da od tega ne bi ničesar odnesli. Še bolj se moramo zavedati, kako pomembni so dogovori v igri, predvsem njihovo izvrševanje. To je bila za nas šola za naprej, čeprav je bil poraz zelo boleč,« priznava Luka Dobelšek, ki je pred to sezono (na željo trenerja Branka Tamšeta, s katerim sta že v Gorenju sodelovala na igralski in trenerski ravni) prišel v Celje in podpisal enoletno pogodbo.
Zdaj 32-letni Dobelšek je kariero začel v Velenju, nato je bil dve sezoni v Nemčiji (v sezoni 2008/09 je igral za Nettelstedt-Lübbecke, v naslednji za Emsdetten), od tam pa je odšel v Wislo. V Plocku je bil trener Danec Lars Walther, s katerim sta sodelovala že v Gorenju in Emsdettnu, Dobelšek pa je v osrednji Poljski ostal dve sezoni. »Že takrat je bil klub zelo dobro organiziran in začela se je evropska zgodba. Wisla je klub na evropski ravni in se lahko primerja z najboljšimi na stari celini. Igralski kader se je od takrat precej spremenil, od strokovnega vodstva pa so ostali vsi razen glavnega trenerja. Waltherja je zamenjal Španec Manolo Cadenas, ki ima takšno moč, da mu klub ponuja pomoč pri vseh njegovih idejah, željah, igralskem kadru... Dobi vse, kar potrebuje, da lahko potem na igrišču deluje vse tako, kot mora,« opisuje starejši od bratov Dobelšek (Jure je dobro leto mlajši), od takratnih njegovih soigralcev pa so v Wisli ostali trije: krožni napadalec Zbigniew Kwiatkowski, levo krilo Adam Wišniewski in vratar Marcin Wichary.
»Z nekdanjimi soigralci sem bolj redko v stiku. Občasno se slišimo po telefonu ali si kaj napišemo na facebooku. Glede na to, da nismo v pogostih stikih, ne bi bilo korektno in smiselno, da se kličemo tik pred medsebojno tekmo,« pravi Dobelšek, ki si je na uvodni tekmi proti Bešiktašu v Turčiji poškodoval prsno mišico, a zdaj ne čuti več bolečin. Wisla je letos ostala brez treh nosilcev igre (Mariusz Jurkiewicz je odšel v Kielce, Kamil Syprzak v Barcelono, Aleksander Tjumencev v Meškov Brest), a je dobila dva vrhunska igralca: iz ruskih Čehovskih medvedov je prišel reprezentant Dmitrij Žitnikov, iz nemškega Mindna pa naturalizirani Italijan čilskih korenin Marco Oneto Zuniga. »Očitno se je ekipa že dobro uigrala in je v dobri formi. To potrjujeta tudi prvi tekmi v ligi prvakov: domači remi proti Veszpremu in dober odpor proti PSG v gosteh,« opozarja Dobelšek, srednji zunanji igralec, ki pa ga je Tamše pripeljal iz Velenja v Celje predvsem za obrambne naloge.
Prav obramba bo znova glavni celjski adut proti ekipi, v kateri je kar osem dvometrašev in osem igralcev, težjih od 100 kilogramov. Med visokimi in težkimi so tudi vsi štirje krožni napadalci: Poljaka Zbigniew Kwiatkowski (202 cm, 118 kg) in Mateusz Piechowski (210, 110), Oneto Zuniga (204, 112) in Portugalec Tiago Rocha (195, 106). »V primerjavi z Zagrebom je v Wislini igri večji poudarek na krožnih napadalcih. Proti Hrvatom smo kljub nekaterim napakam igrali dobro v obrambi, tokrat moramo še bolje. Wislini igralci so individualno močni in imajo pripravljenih zelo veliko akcij. Zato je že ob začetku vsake akcije treba biti zelo pozoren in zbran, ker če nisi, te lahko z individualno kakovostjo hitro presenetijo in izigrajo. So nevarni pri strelih od daleč, dobro 'fintirajo', so agresivni, povsod po igrišču jih je dovolj...« ekipo svojih nekdanjih delodajalcev med letoma 2010 in 2012 opisuje bivši slovenski reprezentant Dobelšek.
Wisla naj bi bila (ob predpostavki, da so Kiel, Veszprem, PSG in Flensburg najboljši štirje klubi v skupini A) eden od treh celjskih tekmecev v boju za preostali dve mesti v osmini finala. Po porazu z Zagrebom je za Celjane tekma s Poljaki še toliko pomembnejša, morebiten poraz proti ekipi španskega trenerja Cadenasa (sočasno je tudi selektor Španije) pa bi že lahko bil v veliki meri usoden v boju za osmino finala. Zaradi pomembne »meč žogice« sta imperativ zmage in psihološki pritisk velika, a Dobelšek se s tem povsem ne strinja: »Ko igraš za Celje, je vsaka tekma pomembna in vsako je treba dobiti. Ne obremenjujemo se z možnostjo, da bi izgubili, kajti strah pred porazom ti lahko zgolj škodi. To je nepotreben dodatek, le ovira. Samo s pozitivnim razmišljanjem, ki je edino dobro in pravilno, smo lahko na koncu boljši. Verjamem, da bo zmaga ostala v Zlatorogu,« napoveduje Dobelšek.