V majhni, a lično opremljeni prodajalni Vodeb tik ob Ljubljanici so pred zaveso, ki vodi še v njihovo delavnico, postavljeni ženski in moški čevlji za različne priložnosti. »V tovarni lahko naredijo čevelj tudi v eni uri, mi za en par potrebujemo dva ali tri dni,« pravi čevljarski mojster Vladimir Vodeb. »Ko ročno narišemo in izrežemo kroj, prilagodimo usnje in podloge v čevlju. Blago nato oblečemo na kopito, na katerem počiva en dan in eno noč,« na kratko opiše postopek izdelave za moški usnjeni čevelj z vezalkami, ki ga drži v roki. Vendar kot zagotavlja, je takšen čevelj pravo nasprotje tistih cenejših iz umetnega materiala, ki se na nogi obdržijo zgolj eno sezono. »Ljudje nimajo denarja za dobre čevlje, zato kupujejo cenejše, a tudi slabše. Takšni iz umetnih materialov bodo z njimi redko več kot sezono.«
Tri generacije čevljarjev
Vladimir je tretji po vrsti v generaciji čevljarjev v njihovi družini. Obrti se je začel učiti od svojega očeta Ivana Vodeba, ki se je prav tako učil pri svojem očetu. Ivan je pri več kot osemdesetih letih kot čevljar še vedno vsakodnevno aktiven. Tokrat sedi za mizo v njihovi dobro založeni delavnici, naloženi z orodjem, ostanki mehkega, raznobarvnega usnja in lepila v tubah. V rokah drži žensko torbico in poskuša popraviti njen strgani ročaj iz umetnega materiala. »Torba iz usnja ne bi tako hitro počila, bi pa bila seveda dražja od te cenene, ki je bolj ali manj za enkratno uporabo,« pravi starejši Vodeb.
»Po tolikih letih v čevljarski delavnici je orodje težko kar pustiti pri miru,« dedkov zagon komentira Gaja Vodeb, sicer študentka pedagoške fakultete. Po njenem mnenju je med mladimi veliko takšnih, ki se odločajo za težje zaposljive in študijske smeri, za katere morda niti niso primerni. »Fizično delo je zato vse bolj zapostavljeno,« doda njen oče Vladimir. »Ko še ni bilo takšne poplave čevljev, kot je zdaj, smo velikokrat slišali – če se ne boš učil, boš 'šuštar'. A dobro narediti pa tudi popraviti čevelj je mojstrsko delo.«
Vrednost popravila dostikrat presega ceno čevlja
Ena izmed tistih, ki v prestolnici čevlje še vedno popravlja, je Karmen Zibelnik. Zbledel napis nad vhodom njene male delavnice na Trubarjevi, kjer najdemo presenetljivo veliko obrtnikov, kaže, da ima za seboj že več deset let izkušenj. »Spomnim se, ko ta ozka ulica še ni bila zaprta za vozila. Takrat je bilo strank več, saj se je mimogrede kdo ustavil in oddal čevlje. Zdaj je marsikomu z obrobja mesta moja delavnica s poti.«
Tudi ona se je obrti priučila od svojega očeta, Janeza Zibelnika, ki je delavnico Krišpin odprl v osemdesetih letih. Zdaj čevlje že približno petnajst let popravlja sama. »Takrat je čevljarstvo veljalo za spoštovan poklic. Danes je dela neprimerljivo manj, pa tudi razumemo ga kot manjvrednega,« meni Karmen. Kot pravi, je njenih prihodkov od začetka gospodarske krize približno 30 odstotkov manj. »Prvi dve leti razlika še ni bila vidna, zdaj pa je očitno, da je denarja manj. Ljudje pridejo po čevlje na dan plače ali pokojnine. Pri čevlju popravijo zgolj tisto, kar je nujno, včasih pa se za popravilo niti ne odločijo, ker popravilo presega ceno čevlja.«
Zibelnikova se nekaj korakov od prodajnega pulta, med nekaj pošvedranimi pari čevljev, oprime športnega ženskega copata z vezalkami. Na peto je z obstojnim lepilom že prej pričvrstila novo, ki jo je zdaj treba še obrusiti. »Zaropotalo bo,« opozori in čevelj približa stroju z dvema kolesoma. Zadnji del čevlja približa tistemu, ki se vrti, in z njim obrusi novo peto. Roke obriše v svoj modri obrtniški predpasnik in čevlje postavi na polico. Zdaj so pripravljeni na stranko, ki jih je prinesla v popravilo.
Za popravilo približno deset odstotkov vsote, ki jo zaračuna
»Bi lahko zamenjali gumo na čevljih? Tako da bo držalo nekaj časa,« vpraša moški, ki bi rad popravil svoje gležnjarje. Zamenjava podplata bo stala 24 evrov. »Sliši se veliko, ampak kakovosten material stane. Ne bi bilo pošteno uporabiti manj obstojnega, ker bi se stranka hitro vrnila.« Večina popravil ji prinese kakšnih deset odstotkov od vsote, zaračunane stranki. Za uro dela bo v primeru popravila tega čevlja dobila nekaj več kot dva evra. »Ob tem se človek zamisli. Ampak cen ne morem zvišati.«
Pravi, da pridejo tudi meseci, ko zaradi visoke najemnine ne more pokriti vseh svojih stroškov. To se pogosto zgodi poleti, ko je obutev lahkotnejša in je večina na dopustih. Glede prihodnosti obrti ni posebno optimistična. »Sčasoma bo verjetno izumrla. Takšnega poklica mlajšim zaradi nizkih prihodkov niti ne privoščim. Težko je. A ko si enkrat mojih let, nimaš izbire. Poskušaš preživeti in upaš na najbolje.«
Šole za čevljarje pri nas ni več
Vladimir Vodeb meni, da razvoj obrti poleg nezanimanja mladih za obrtniške poklice zavira tudi ukinitev izobraževanja za čevljarski poklic. Najbližje je v Avstriji, pri nas pa lahko to postaneš le tako, da se učiš pri čevljarskemu mojstru. Pri Vodebovih se je za to odločil eden izmed njegovih sinov, za katerega oče upa, da bo družinsko tradicijo popeljal v prihodnost. Mojstrove dlani so polne ureznin, konice prstov pa prekrivajo temni madeži. »Vsaka mama si za sina želi gospoda s kravato, brez tako umazanih rok. A jaz jih imam rad. Čevljarstvo je moje življenje in ta poklic še vedno rad opravljam,« pojasni.
