Prihoda uspešnega podjetja, ki se ukvarja z izdelovanjem gumitehničnih izdelkov, so bili v vrhniški občini seveda veseli. Ne pa tudi novice, da bodo ponovno zagnali industrijsko čistilno napravo, a jih je lastnik in direktor Silika Janez Koprivec pomiril, da to ne bo povzročilo nobenega smradu. In res, dve leti občani niso opazili, da naprava sploh čisti odpadne vode z odlagališč odpadkov in kompostarne, pred kratkim pa jih je doletelo neprijetno presenečenje v obliki ostrega smradu. Vznemirjeni, ker neprijetne vonjave niso pojenjale, na prostem niso upali sušiti niti perila, so se obrnili na republiški inšpektorat za okolje in prostor. Razlog za smrad je bil po oceni inšpektorice izredni dogodek.
Smrad izginja, vznemirjenost ne
»Po izjavi upravljalca so v minulem mesecu prevzeli v čiščenje večjo količino izcednih vod iz kompostarne Saubermacher CRO Vrhnika,« so sporočili z inšpektorata, kjer pa niso dobili v pregled evidenčnih listov, iz katerih bi se sami prepričali o količini in izvoru odpadnih voda. Inšpekcijski postopek tako še ni končan, v prvi fazi pa so ugotovili, da je upravljalec naprave sredi avgusta že sam zaznal neprijeten vonj. Takoj naj bi ga znižali z višanjem pH vrednosti v egalizacijskih bazenih, potem pa je obilno deževje stanje znova poslabšalo. »V času težav je upravljavec ravnal odgovorno in odpadnih vod iz čistilne naprave ni izpuščal v vodotok Ljubljanica,« je bila ugotovitev inšpektorja, ki je sklenil, da na čistilni napravi ni bilo okvar in da v okolje niso spustili odpadne vode.
Glede na to, da so v Siliku že izvajali potrebne ukrepe za zmanjšanje neprijetnih vonjav, jim inšpektorica ni izrekla nobenega ukrepa in ob kontrolnem nadzoru prejšnji teden ugotovila, da obratovanje naprave in čiščenje odpadnih vod potekata v skladu s predpisi. Doslej se je zmanjšal tudi smrad, a krajani, med katerimi se je v tem času pojavilo tudi več zdravstvenih težav, še niso pomirjeni. »Strah me je, da je to zatišje pred novo nevihto!« je še vedno vznemirjen eden od njih. Prepričan je, da v tem primeru nekaj smrdi ne le v dobesednem, ampak tudi v prenesenem smislu.
Meritev (še) ni
Občane je strah, da izpusti v ozračje vplivajo na njihovo zdravje, česar jim nihče ne more niti zanikati niti potrditi. Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje so povedali le, da po podatkih iz čistilne naprave ni prišlo do izpusta strupenega vodikovega disulfida, z drugimi podatki niso razpolagali. »Poleg smradu imajo nekatere snovi v zraku tudi druge škodljive vplive na zdravje, pogosto draženje oči in dihal, glavobol in podobno,« je bil njihov prvi odziv na situacijo, občanom pa so svetovali še preventivne ukrepe: omejeno zračenje, čim manj aktivnosti na prostem in previdnost pri osebah z boleznimi dihal.
Več kot to na inštitutu brez rezultatov meritev niso mogli pojasniti. Sami jih ne izvajajo, z njimi se ukvarja Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano, toda nekdo jih mora naročiti in plačati. Običajno sicer v primerih čistilnih naprav ne gre za zdravju škodljive emisije, vendar pa je dejstvo, da ljudem vsak smrad zniža kakovost življenja. Toda na tem področju se pri nas ne moremo opreti na nobeno zakonodajo. V omenjenem laboratoriju si zato pomagajo z nemškimi izkušnjami. »Splošna filozofija v Nemčiji je, da če se neprijetne vonjave v stanovanjskem okolju pojavljajo manj kot deset odstotkov časa v letu, torej 35 dni, je to dovoljeno. Če traja smrad dlje, lahko iščemo rešitve za zmanjševanje vpliva vonjav,« je na grobo razložil Benjamin Lukan.
Še vedno se učijo
»V Ljubljani ne smrdi,« so Vrhničani razočarani nad ukrepanjem državnih institucij. Odločni, da nočejo čistilne naprave pred svojim pragom, so že začeli podpisovati peticijo, v kateri poleg prenehanja čiščenja odpadnih voda zahtevajo, da se jim pojasni razloge za nenadni pojav smradu, kakšne ukrepe je podjetje sprejelo, želijo, da se preveri okoljevarstveno dovoljenje, da jim družba Siliko z dokazi pojasni, ali imajo emisije vpliv na zdravje ljudi, in da direktor začne komunicirati z njimi, kot je obljubil ob prihodu.
»Nikoli nismo zanikali smradu, takoj smo pristopili k rešitvi in na vsak telefonski klic sem odgovoril,« na drugi strani pravi Janez Koprivec, lastnik podjetja, ki čistilne naprave ne potrebuje za lastno proizvodnjo, a se jim zdi smiselno, da deluje, kakor je do njihovega prihoda. »Zakaj ne bi delala? Podjetja, kjer nastajajo odpadne vode, jih morajo nekam peljati, ne morejo jih zlivati v Ljubljanico,« odgovarja Koprivec. Obljublja da bodo v podjetju še bolj pozorni na napravo, ki so jo zaupali nekdanjim zaposlenim v IUV, saj sami nimajo tega znanja.
