V oči najprej zbode podatek, da je dotični album že vaš deseti po vrsti. Kje se je izgubilo preostalih devet?

Nisem ne prvi in ne zadnji človek, čigar dela bodo morda spregovorila šele v prihodnosti, ko bo moj čas že minil. Njihovih usod ne poznam, vem pa, da je naloga, ki me je izbrala v tem življenju, takšne narave, da me sili v čudaško početje. V besede prelivam, kar čutim in živim. Z njimi si delim nebo, nebo delim z glasbo in glasbo delim z ljudmi.

Ste z namero, da bi se končno približali čim širšemu krogu poslušalcev, tudi angažirali večje število prepoznavnejših cehovskih kolegov?

O širokih krogih ne razmišljam. Zanimajo me ljudje, ki želijo vedeti, slišati, čutiti in videti več. Od leta 2010, ko mi je z ekipo izjemnih ljudi uspelo uprizoriti gledališko-koncertni večer Svetilnik hrepenenja, v katerem so izbrane glasbenice interpretirale moje pesmi, sem mrzlično iskala poti, kako nekaj podobnega dokumentirati v obliki studijske plošče. Na albumu sem zbrala glasbenike, ki so sprejeli moje povabilo.

Pomenljiv je že sam naslov projekta: Enciklopedija človeka in soljudi.

Kaj smo ljudje, če ne ogromen presek vibracij preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, ki se najbolje berejo enciklopedično? Sem pridemo in od tod odidemo. Vmes smo vrženi v šablone neusmiljenih sistemov moči in denarja, ki nam, če ne gre drugače, po hitrem postopku skrajšajo življenje, če si ga prej ne uspemo skrajšati sami. Kar zares šteje, je pogum, ki ga mora zbrati sleherni od nas, da izreče preprosti – ne. Svoboda se začne s tem, da si drzneš reči: ne, dovolj! Šele potem sledijo revolucije.

Torej ga je mogoče tolmačiti tudi kot opozorilo na manko človečnosti oziroma kot reakcijo na razčlovečenje v vsakdanjem bivanju in javnem diskurzu?

Ne morem se znebiti občutka, da ljudje že tisočletja capljamo na pogorišču nečesa, kar je nekoč predstavljajo cvetočo civilizacijo. Zastavljam si preveč vprašanj, da bi si upala ne dvomiti v sleherno obliko avtoritete. Leta, ki so pred nami, bodo edini resnični indikator človečnosti. Jasno je, da trenutna situacija tke nitke revolta, ki se mora zgoditi. Imam občutek, da ostaja samo še vprašanje, ali bo šlo za dramatične premike ali zgolj žametni prehod. Osebno mi je vseeno, kako se bo zadeva odvijala in kdaj. Če bom to doživela, bom zraven.

Po kakšnem ključu ste izbirali sodelavce?

Na začetku sem se morala pretolči skozi več kot sto pesmi iz moje preteklosti, da sem naredila grob izbor petindvajsetih. Potem jih je ostalo dvajset in nazadnje sedemnajst. Malce sem se zanašala na intuicijo, malce na racionalno presojo, pri nekaterih sem za nasvet prosila ljudi, ki so mi bili v danem trenutku blizu. In zakaj človek v naslovu? Ljudje smo na začetku 21. stoletja za prgišče krutih posameznikov postali: strošek, odvečna delovna sila, brezposelni, begunci, reveži, lenuhi, paraziti, tujci… S tem nas označujejo lažni gospodarji. Dokler bo v meni sapa življenja, bodo moje besede zrcalo sveta, ki ga živimo.

Različni glasovi zagotavljajo žanrsko pestrost. Ali pestrost simbolizira različne značaje, ki jih je moč povezati v homogeno celoto, torej neka oblika sožitja na temeljih različnosti?

Večžanrski album je osebni logični odgovor na vse tisto, kar me je doslej oblikovalo in me oblikuje. Koncepti prisilnih omejitev in izločanj zame ne pridejo v poštev, zato mi nikoli ni dolgčas. Že zdavnaj mi je postalo jasno, da je tisto, kar nas oblikuje, najprej naše lastno kulturno okolje. Oblikujejo nas podobe vseh časovnih in prostorskih dimenzij, oblikujejo nas strašne vojne, oblikujejo nas ljudje, s katerimi si delimo življenja. Oblikujejo nas izgubljene ljubezni in tiste, ki jih za kratek trenutek morda celo najdemo. Če si dovolimo, je vedno dovolj prostora za vse. Celo za tiste, ki nas morajo zapustiti. Človeški trenutek živega je tako nepredvidljiv in kratek, da pogosto ne utegnemo videti celotne slike. Zato sem želela ustvariti delo, ki bi zajemalo čim širši nabor »norosti«, ki jih živimo. Lep trenutek je bil to.