Polni afektiranih emocij so tudi poročevalci. V stilu vojnih poročevalcev pretresljivo govorijo o »Turkih na meji«, ki ogrožajo malo skupnost, razlagajo nekaj, česar ne razumejo, in ne vedo točno niti tega, kakšna je razlika med pribežniki, begunci in migranti. Za njih so kolone le snov za zgodbo. Za raport iz središča zakuhanega sveta. Za njih je dosežek to, da kažejo koruzo in prihajajoče zbegane begunce. Posnetki, kako policijski psi renčijo v gluhi noči proti koruznim poljem, pa bolj spominjajo na kakšne vojne prizore kot reševanje človeških usod.
Televizije reševanje ne zanima. Za njih je dobro, če ni rešeno. V trenutku, ko se pojavi rešitev, vse skupaj ni več zanimivo. Ni več krize, ni več obtoženih, ni več ugibanj in kopice teorij. Simptomatično je bilo gledati goste v Tarči, tokrat brez politikov, ki tako in tako tukaj ne morejo nabrati točk, kako so skušali poiskati ustrezne okvire krize in niso prišli daleč. Eden je grozil pred prihodom milijonov, ki bodo uničili ne le Evropo, ampak celo vaš klavir v dnevni sobi, druga je verjela, da je vse skupaj humanitarna zgodba, tretji je juridistično razlagal, kako moramo ločiti begunce od ekonomskih migrantov, četrti je filozofsko utemeljeval nov pogled na realnost in peti delil izkušnje s terena. In kaj smo dobili? To, kar vedno dobimo v pogovornih oddajah. Vsak ima pravico do svojega mnenja in pogleda. Tudi tisti, ki bi vse begunce ustavili kilometer pred mejo.
Begunci so nam nastavili ogledalo. Legendarna nedolžna izjava begunke, ki pravi, da pri nas ne bo ostala, »because you are very poor country«, nas je zadela v srce. To boli vsakega, ki misli, da je Slovenija košček raja na zemlji. Potem pa nekdo pride iz nekaj tisoč kilometrov oddaljene države in nam pove, da smo navadni reveži. Našo odprtost, humanost in razumevanje zatrejo z ničvredno izjavo. V bistvu nam sporoča: Kaj pa vi še delate tukaj? Zakaj pa še vi ne bežite?
Svet se postavlja na glavo. To bi lahko že enkrat razumeli tudi evropski birokrati in zmedeni politiki. Ne gre za Turke na meji, temveč novo realnost. Tako kot so pred stotimi leti Evropejci bežali čez lužo v boljši svet, zdaj nekdo drug čez malo manjšo lužo beži v Evropo. Ja, gre za iskanje obljubljene dežele. Ta pa se ograjuje z žičnato ograjo in izgublja v razlagah sporazumov in predpisov. Na videz zapleteno.
Morda pa je zadeva zelo preprosta. Gre za še eno ukano globalnega kapitala. Begunci so dober biznis. Čista privatna iniciativa. Ali pa so preprosto ugotovili, da je graditev tovarn in kompleksov v deželah s poceni delovno silo prenevarna. Lahko ti jih porušijo ali zarubijo. In izsiljujejo. Lažje je poceni delovno silo pripeljati v obljubljeno deželo. Saj se je lahko znebijo takoj, ko je ne bodo več potrebovali. In še enkrat bomo dobili snov za TV-kamere…
