Slavni umetnostni zgodovinar John Berger je nedavno objavil knjigo z nenavadnim naslovom Portreti: John Berger o umetnikih, ki ji bo prihodnje leto sledila obsežna študija o žanru krajine. Berger je aktiven kot pisec in kritik vse od zgodnjih 50. let, ko je objavljal kritike in kolumne v britanskem časopisu New Statesman. V obdobju prevlade abstraktne umetnosti je zagovarjal drugo plat moderne umetnosti, tisto, ki je v svojem bistvu nosila močno družbenopolitično noto. To so bile med drugim prakse, ki so kljub prekinitvi med vojno nadaljevale izročilo angažiranosti zgodovinskih avantgard.
Pri štiridesetih je objavil študijo Uspeh in neuspeh Pabla Picassa (1965), ki v globino analizira posamična obdobja delovanja tega veleslavnega umetnika, hkrati pa je to eno redkih del, ki Picassa obravnava neprizanesljivo kritično in ne kot vsemogočnega genija. Skoraj sočasno je nastajala knjiga Umetnost in revolucija (1969), v kateri je obravnaval lik in delo sovjetskega umetnika Ernsta Neizvestnyja, samodržca, ki ni sledil predpisanim normam socialističnega realizma; s to knjigo je Berger omogočil dragocen vpogled v dogajanje za takrat še zelo trdno zagrnjeno železno zaveso. Hkrati je pisal tudi leposlovna dela in za roman G (1972), ki je na voljo tudi v slovenskem prevodu, prejel Bookerjevo nagrado. Tedaj je veliko prahu dvignila njegova odločitev, da polovico denarne nagrade nameni revolucionarnemu črnskemu gibanju Črni panterji kot odziv na kolonialno preteklost osrednjega pokrovitelja nagrade.
Marksist?
Morda najprelomnejša pa je bila televizijska serija in knjiga Načini gledanja (1972), skozi katero je podrobno razčlenil dominantne diskurze v zgodovini umetnosti in predstavil lastno alternativo. Namesto da bi se ukvarjal z naročniki, papeži, kralji, škofi in premožnimi trgovci, je v središče postavil ustvarjalce in globlje pomene njihovih del. Bolj kot tržni aspekti umetnin so ga zanimale umetnine same in tudi zaradi tega so ga v domovini pogosto označevali za marksista. Po tej uspešnici je nadaljeval z raznožanrskim pisanjem in v svoji bibliografiji zbral več kot 50 naslovov.
Ob izdaji najnovejše knjige Portreti: John Berger o umetnikih je Britanska knjižnica pred tednom dni pripravila pogovor z avtorjem, ki sicer izjemno redko javno nastopa. Knjiga, ki ima več kot 500 strani, obravnava 75 umetnikov, tako anonimnih kot znanih in manj znanih, od jamskih poslikav do sodobnih umetniških praks. Zaradi svojega časovnega razpona to delo ni dosledna preglednica zgodovine umetnosti človeštva, kljub temu pa podrobno obdela nekatera ključna imena tako zahodne likovne umetnosti kot tudi obrobnih predelov sveta. Knjigo namreč zaključi sestavek o mladi palestinski umetnici Randi Mdah iz Ramale na Zahodnem bregu.
Angažiran izbor umetnikov
A najmočnejša avtorska izjava je prav izbor umetnikov, ki odraža njegov svetovni nazor. Tu ni velikih zvezd sodobne umetnosti, ampak specifični ustvarjalci, kot so Vija Celmins, Andres Serrano, Christoph Hänsli in Peter Kennard. Slednji s svojo v knjigi reproducirano protestno fotomontažo Thatcher reže zdravstveno oskrbo (1985) opozarja na problematiko razslojevanja in izgubljanja državljanskih pravic v izteku 20. stoletja. Delo je še kako aktualno danes, v času varčevalnih politik na račun večine prebivalstva. Berger je bil vedno, danes pa še toliko bolj, kritičen do globalnega finančnega in kapitalskega ustroja. Kot pripadnik povojne generacije Evropejcev je bil priča tako vzponu kot padanju delavskega razreda, srednjega sloja in civilne družbe. Trenutni čas je med pogovorom orisal kot obdobje finančnega fašizma, ki je povzročilo, da danes beseda demokracija zveni skoraj slabšalno in da je politična kasta ostala brez moči in kredibilnosti, česar se dobro zaveda. Zato politična retorika danes zveni tako prazno in nedosledno.
Omenjene fenomene Berger najbolje oriše skozi analize vizualne kulture. V svojem gledanju je zelo discipliniran, pri pisanju pa zelo samokritičen, zato so njegova besedila pogosto zelo kratka in jedrnata. Namesto kot likovno kritiko ali teorijo svoje delo označuje kot pripovedništvo, ki mora biti vselej gostoljubno do bralca. Tako tudi v aktualni knjigi vzpostavlja tezo, ki je lajtmotiv njegove kariere, to je, da umetnost v svojem bistvu vselej nastaja kolektivno in v dialogu s svojim okoljem in duhom časa.