Reportaža o jeseni na podeželju v 21. stoletju: Sateliti, traktor in internet

Krog se suče

Ni bilo videti, da bi njegove živali vedele, kaj so problemi našega časa. Štamparjeva kmetija je preprost sistem zgradb, ki kot da skrbijo same zase. Neskončna jata kokoši je ves dan na prostem in gre sama v kokošnjak, ki je velik kot manjša zgradba na podeželskem letališču.

»Moja kokoš živi na prostem in pride v hišo, ko se ji zdi. Če jo daš v kletko, kjer na eni strani dobiva krmilo, na drugi pa nese jajca, živi v zaporu. Tam je nesrečna. V prosti reji je zadovoljna in ne ve, kaj je napetost ali živčnost.« On skrbi, da je okrog kokoši čisto, voda je vedno čista, obogatena z vitamini A, D in E.

»Živi v redu. Živi v naravi in ji nima kaj biti.«

Da jim je dobro, vidi pri nesnosti. Z veseljem nesejo več jajc kot v kletki.

»Kolikor hočejo pojesti, toliko pojejo. Kolikor hočejo piti, toliko pijejo. Nobene nič ne silim. Noter gredo same. Zvečer poberem jajca. Živimo v sožitju, krog se suče.«

Štamparjeva kmetija ni zavetišče za živali, ampak majhno podjetje, ki prodaja konzumna jajca najvišje kvalitete.

»Od tega živiva dva. Da pa lahko preživiva, potrebujeva vsaj 1400 kokoši. Imam osem hektarjev obdelovalnih površin in to je vse. Pridelam pšenico in koruzo, ki jo vso pojejo kokoši. Krog se vrti.«

Gospod Štampar je bil rojen na kmetiji in se je od mladega že na dedkovi kmetiji posvetil kokošim. Ostal je kmet in nima nobenega namena v življenju početi kaj drugega.

»Poglejte,« je sklenil. »To ni enostavno življenje, ampak je lepše od tega, da drsaš iz ene pisarne v drugo. Lahko bi se tudi pritoževal, ampak v glavnem sem zadovoljen in srečen.«

Na Ptujskem polju je najbrž nekaj v vodi, kar ljudem preprečuje, da bi jamrali. Od Ptuja do Ormoža so levo in desno kmetije. Bolj ali manj naključno izbrani sogovorniki so drug za drugim ugotavljali, da je kmetijska politika slovenske države kaotična, poslovne navade velikih trgovskih mrež brezumne, splošno stanje katastrofalno, ker nihče več noče delati, ampak na njihovi kmetiji je drugače. Živijo kot v pesmih Brucea Springsteena, kjer nič ni pozabljeno in nič odpuščeno, ampak prvič in zadnjič hodiš tod okoli in narediš največ, kar znaš. Kmetje niso šli skozi tečaje preživetja, obvladajo pa vse tehnike, ki jih na njih učijo.

Gospa Zdenka Ivanuš je na začetku Moškanjcev sredi polja na roke trebila buče. Semena je odlagala v posodo, buče pa metala nazaj na polje, da ga pognojijo za naslednjo letino.

»Zdaj sem doma, ker nimam več službe,« je rekla. »Brat ima nekaj zemlje, pridelujemo samo to, kar potrebujemo doma. Pridelamo pa vse. Poletje je bilo dobro, vendar prevroče. Sušno je bilo in je pridelek nekoliko slabši. Malo več dežja bi moralo biti, pa bi bilo idealno.«

Semena posuši na velikih mrežah pred hišo in jih odnese v oljarno.

»Tako vemo, da je čisto, v njem ni nobenih primesi in je zdravo. Saj sami vidite, da buče niso tako kvalitetne, kot bi morale biti. So drobne in nič kaj lepe, vendar bučnicam nič ne manjka. Vzamem jih ven, operem, posušim in so čisto v redu.«

Ni se dala motiti. Za njo so bili veliki kupi izpraznjenih buč, pred njo pa polje novih.

Traktor je samo še za okras

»Tako mi živimo,« se je nekoliko naprej ob velikih vrečah čebul smejal gospod Branko Majerič. Predstavil se je kot lükar, eden od petih pridelovalcev čebule na Ptujskem polju. V roke je vzel ploščato rdečkasto rastlino in jo pogledal proti luči, kot da ocenjuje drag kamen.

»Naš lük je nekaj zelo posebnega. Zelo posebnega.«

Iz glasu sta kar sijala ponos in ljubezen. Tri leta je potreboval, da je vzgojil pridelek, ki ga je držal v roki. Najprej je vzgojil seme in ga posušil. Naslednje leto je čebulo posejal in dobil čebulček, tretje leto pa je zrasla čebula. Dvignil je nos nad tem, da bi čudež, ki ga drži v roki, imenovali čebula.

»Ptujski lük je edina vrtnina v Sloveniji, ki ima zaščitno geografsko označbo Evropske unije. To je strašno pomembno.«

Z roko je zamahnil, da je čebul veliko vrst. Ptujski lük pa ima posebno aromo, posebno ploščato obliko, na oko je lep in zanimiv. Zaradi vsega tega ne prenese strojnega spravila. Če hoče gospod Majerič imeti geografsko oznako za svoj lük, ga mora pobirati ročno in tudi ročno pripravljati za trg. »To je dodana vrednost in hočemo, da nam jo kupec prizna. Vsaka stvar je vredna toliko, kolikor je vanjo vloženega dela. Vi morate meni priznati vsaj minimalno plačo, ptujskega lüka vam za en evro ne morem prodati.«

Prodaja ga za evro in pol za kilogram, in hkrati trdi, da v rokah drži bogastvo. Samo prepoznati ga je treba, skrbeti zanj, mu najti ustrezno mesto v nacionalni ekonomiji. Da ima v rokah bogastvo, je odkril, ko je Slovenija vstopila v EU.

»Takrat smo ugotovili, da smo začeli izgubljati identiteto. K nam so začeli prihajati pridelki z jasnimi oznakami, naše sorte pa so bile potisnjene v ozadje. Šli smo v bitko za priznanje in jo leta 2011 dobili. Sistem geografskih označb, ki ga podpira bruseljska birokracija, je strašno pomembna stvar. V velikem svetu moramo imeti znake naše identitete. Pridelki imajo oznake, od kod prihajajo, skoznje se promovirajo prostor kot celota, kultura, ljudje. Treba je stopiti v prvo vrsto in jasno reči, od kod si.«

Na trgu to ni idealen svet. Ptujski lük je avtohtona sorta, ki je zraste največ dvajset ton na hektar. »Če greste v proizvodnjo hibrida, morate pridelati vsaj petdeset ton na hektar, da ste konkurenčni, pridela pa se ga sto.«

Vsega skupaj na Ptujskem polju pridelajo dvesto ton. V Sloveniji se pridela pet tisoč ton čebule, porabi pa petnajst tisoč ton. »Uvozi pa se je preveč, tako da mi svoje ne moremo prodati po proizvodni ceni.«

Kmet je od dvanajstega leta starosti, ko sta mu umrla oba starša. Z bratom sta ostala sama. Potem se je brat ponesrečil in umrl, sam je ostal na kmetiji, ki je starejša od 500 let. Takšnih je bilo na vasi še dvajset. Sedaj jih je še pet, čeprav ima vas 250 hiš. Pet kmetov pa obdeluje zemljo vseh ostalih.

»Sam sem končal strojno kmetijsko šolo in sem ostal na kmetiji. Poročil sem se in dobil tri otroke, potem pa mi je žena umrla. Vedno sem moral sam preživeti. Stik človeka z zemljo pa mi je bil vedno pri srcu. Obdelujem 45 hektarjev kmetijskih površin. Pšenico, koruzo, sojo, sončnice, oljno ogrščico, koruzo in česen. In ptujski lük od dva do pet hektarjev.«

Pravi, da od kmetije spodobno živi in mu nič ne manjka. Vendar ni samo eden od kmetov, ki obračajo zemljo in živijo od njenih pridelkov. Zemljo je začel študirati, premišljati in se je loteva z ljubeznijo in domišljijo.

Za leseno lopo, kjer skladišči svojo čebulo, je z drevesa utrgal jabolko.

»Poskusite.«

Jablana je bila nekoliko ponesrečena, skrivenčeno in na oko nič kaj lepo drevo. Jabolko pa je pod zobmi pokalo, kot da ga bo razneslo, okus je bil neverjeten.

»Petnajst let se je nisem dotaknil. Nič obrezovanja, nič škropljenja. Nič. Prvi dve, tri leta se je upirala in je slabo rodila, potem pa je prišla k sebi in sedaj so to najboljša jabolka tod okoli. Tudi v oranje ne verjamem. Nehal sem orati. Traktor tam stoji za okras, z njim samo malo rahljam zemljo. Ali v gozdu kdo orje? Pa drevesa lepo rastejo.«

Pripovedoval je, kako na jesen v zemljo posadi rastlino, ki ji Američani pravijo subsoiler. To je sicer ime za traktorski plug, vendar je tudi rastlina, ki se jo posadi jeseni. Iz nje na hitro zraste štirideset centimetrov dolg in debel koren, ki zrahlja zemljo. Ko pride zima, usahne. V zemlji razpade, organski deli pa zemljo pognojijo.

»Spomladi samo malo zrahljam površino. Zemlja je živa stvar. Z oranjem, gnojili in pesticidi jo ubijaš. Zemljo moraš ohranjati živo. Potem te bo imela rada.«

Pripovedoval je, kako se alternativnih načinov obdelovanja lotevajo na različnih koncih sveta od Aljaske do južne Afrike, od njegove njive v Moškanjcih do Izraela. Na pamet je vedel, kako kaj gojijo v južni Italiji in severnih državah. Iz njega je vrelo znanje, imena rastlin, tipi zemlje in vpliv temperatur na rast različnih kultur.

Od kod vse to vedenje?

»Ste kdaj slišali za internet?« se je gromko zasmejal. »Saj veste, da so na kmetih zime dolge, dnevi pa kratki. Kaj mislite, da delamo? Ličkamo koruzo? Študiramo, kaj delajo drugi, guglamo, diskutiramo, sledimo. Po vsem svetu ljudje preizkušajo, kako kmetovati tako, da zemlji ne škodiš, ti pa imaš od nje koristi. Kolobarjenje je stara modrost, danes pa vemo za nove rastline, ki zemlji povrnejo plodnost, ko en pridelek poberemo.«

Redko srečaš strokovnjaka, ki o svojem poslu toliko ve in ima od tega toliko veselja.

Česen, žveplo in železo

Njegov sosed Slavko Leben o čebuli ne pove veliko, ob česnu pa se razgovori.

»Ptujski česen je avtohtona sorta česna, ki se je skozi čas razvijala na našem območju. Kaj je vplivalo? Tip tal nedvomno. Podnebje vsekakor. Stoletja odbire najboljšega semena tudi.«

Pravi, da dobrega česna ni težko prepoznati, vprašanje pa je, kako določimo njegovo kvaliteto. Vehementno je zagotovil, da je njegov česen med tremi najbolj kvalitetnimi česni na svetu. Ne govori na pamet. Kvaliteto česna določimo tako, da merimo vsebnost žveplovih spojin.

»V česnu je aliin, ki se z encimom aliinazo pretvori v alicin. To je eden od procesov, ki jih sprožimo, ko tremo česen. Ampak jih je več hkrati. Kar vonjate, so žveplove spojine. Zato česna ne smete rezati s kovinskim rezilom, ampak ga morate streti v lesenem ali kamnitem možnarju. S kovino namreč žveplo takoj reagira. Še posebej to velja za ptujski česen, ki ga po vsebnosti žveplovih spojin uvrščamo v vrh svetovnih česnov. Ne potrebujete ga veliko. Na trgu najdete velike česnove glave, ki tehtajo po 300 gramov. Lahko jih jeste kot jabolko. Ptujski je nekaj drugega. Z njim morate previdno in v majhnih količinah.«

Gledal je na svoja polja in rekel, da narava ni samo ena stvar. Pridelek je vedno rezultat zemlje, naravnih pojavov, vremena, semena in sreče. Kmetijstvo je tovarna pod milim nebom. Na malokatero stvar lahko zares vplivaš. Rastlina potrebuje dolžino dneva, osvetlitev, temperaturo. Dolžina dneva, vsota temperatur in luna rastlini dajejo impulze, kaj naj dela v določenem letnem času. Rastlino težko prevarate. Da se, ampak potem je nesrečna in brez okusa.

»Jaz živim s tem. Vsako jutro in vsak večer sem na njivi s česnom. Zjutraj ob pol šestih grem najprej na sprehod po njivi. Česen samo pogledam, pa vidim, kateri je v redu, kateri pa ne. Vidim ga. Tukaj se je za seme vedno prihranilo najboljše. V nekaj sto letih na koncu dobiš zares dobro seme. V kmetijstvu se v petih letih nič ne naredi. Kmetijsko politiko moraš načrtovati vsaj za deset let, če hočeš preveriti njeno učinkovitost. V Sloveniji jo zamenjajo vsaki dve leti. Lahko se zaneseš samo na svojo zdravo pamet.«

Od države pričakuje samo, da ga pusti delati.

»Ne potrebujem subvencij in pomoči. Samo ne me ovirati. Pred dvema tednoma smo imeli inšpekcijo. Naša kmetija ni velika. Deset pol smo izpolnili. Bila je četrta inšpekcija letos, pa vsi iste papirje gladijo. Enkrat bi mi moral nekdo razložiti, čemu to služi. Na kvaliteto mojega česna ne vpliva.«

Po izobrazbi je agronom. Do informacij pride na internetu. Če hočeš biti informiran kmet, moraš govoriti dva tuja jezika. Potem je ves svet tvoj. To je važno, ker ves svet ves čas hodi na tvoj trg.

Brez romantike

Nedaleč stran je Radko Firbas na svojo kmetijo z ogromnim traktorjem pripeljal veliko prikolico krompirja. Vsako leto ga na 130 hektarjih pridela 300 do 400 ton.

Leta 1992 je podedoval kmetijo na osmih hektarjih. V 25 letih jo je z ženo in otroki povečal na 130 hektarjev obdelovalne zemlje.

»Moji starši so začeli, mi pa nadaljujemo zgodbo.«

Poleg krompirja prideluje še to, kar gre zraven. Pšenico, sladkorno peso, rumeno čebulo, oljno ogrščico in koruzo. Sto petdeset hektarjev je meja, ko kmetiji še lahko rečemo kmetija. Če je večja, je že podjetje, kamor ljudje zjutraj pridejo v službo. Ob vrhuncih sezone je njegov delovni dan dolg 15 ur. Služba to vsekakor ni.

»Krompir je kultura, ki jo moraš imeti rad, če jo hočeš pridelovati,« je rekel.

»Tako je v kmetijstvu; če česa ne maraš, ne moreš delati. Jaz sem to ljubezen dobil od staršev. Krompir ni enostaven. Je kultura, ki zahteva veliko znanja. Ni ves krompir enak in ni vsaka zemlja dobra za vsakega. Pravo seme moraš izbrati za pravo zemljo. Pravi čas je treba na njivo, če je treba, moraš zalivati, v pravem času ga moraš prodati. Če ga ne prodaš dobro, nisi naredil nič. Kmet je tri osebe v eni. Načrtovalec, pridelovalec in trgovec. Od vsega tega moram vedeti vse, biti moram človek različnih poklicev. Od agronoma do menedžerja in na koncu ekonomista. Pridelek moraš pripeljati od začetka do konca in za primerne peneze spraviti, da se krog zaključi.«

Kmetija je majhno družinsko podjetje. Romantike tukaj ni.

»Brez tehnike mi ne bi mogli delati.«

Tehnika je na kmetih postala tako zahtevna, da za seboj pusti marsikatero panogo, ki velja za tehnološko bolj razvito.

»Že traktorji so danes podprti z računalniki, škropilnice vodimo s sateliti. Škropilnica je vezana na GPS, tako da je celotna obdelovalna površina ravno prav škropljena. Nič ni preškropljeno in nič ni izpuščeno. Ne glede na hitrost vožnje na enoto pride samo tista količina škropiva, ki je predpisana in je povsod enaka. Za to je potrebna satelitska navigacija. Škropilnica je široka 21 metrov. Če je treba poškropiti samo pet metrov, računalnik in satelitska povezava nadzirata, da se škropi samo tistih točno določenih pet metrov. Če te znanje zanima, ga poiščeš. Danes ni to neka velika skrivnost.«

Vse prodajo v Sloveniji in se ne pritožujejo.

»Ne živimo slabo in smo zadovoljni s kvaliteto našega življenja.«

Zase pravi, da je ptujski kmet. Prideluje lokalno za lokalni trg, ki ga razume kot vso Slovenijo. Pred kratkim pa je prebral, da v Belgiji lokalni trg razumejo kot vso Evropo.

»Jaz lokalno razumem, da danes poberem in naložim v vreče, jutri zjutraj pa je že lahko v trgovini kjerkoli v Sloveniji. To mi zadošča.«

Kmet je vsem v napoto

Na drugem bregu Mure pa gospa Marija Cigüt v Noršincih lokalno razume kot svoj vrt in vso Evropsko unijo. Njen vrt je velik dvanajst arov. Stoji ob hlevu, v katerem je osemsto glav govedi sredi 330 hektarjev obdelanih polj. Mleko je šla kupit k sosedu.

»Mi redimo samo pitance, na celem posestvu ni niti ene krave.«

Gospa Cigüt pravi, da je kmetica, da je vedno bila kmetica in nima nobenega namena biti kaj drugega. Kraljuje na posestvu, ki je eno največjih v Sloveniji, in je z njim zares zelo zadovoljna.

»Z možem sva začela z dvohektarsko kmetijo. Končala sva kmetijske šole in začela kmetovati. Poročila sva se leta 1980, 1981 se nama je rodila hčerka, leta 1983 pa sin. Oba sta zelo delavna. Z možem sva se prilagajala času in preizkušala nove reči. Bilo je zelo zanimivo. Mož je začel z mehanizacijo, najprej s staro. Začela sva z malim in upala sva si. Šla sva v tveganja. Banke so nama stale ob strani, ko sva potrebovala kredite. Vse sva vrnila. Dokler otroci niso zrasli, nisem bila na morju.«

Nejevoljna postane ob vprašanju, kako težko je delati na kmetiji. Zdi se, da njej ni nič težko. Težko je drugim.

»Kmet je vsem v napoto. Gospoda si na podeželju naredi vikende in hiše. Potem je pa problem, če mimo voziš gnoj ali silažo, ker motiš njegov mir. Od kod mislijo, da pridejo njihovi zrezki in kruh? Ljudje so čudni. Ob vsej brezposelnosti imamo težave dobiti človeka, ki bi vozil traktor. Seveda, traktorji so danes zelo veliki, hitri stroji z računalniško opremo. Kombajn je kot tovarna na kolesih. V roke ga lahko daš le nekomu, ki ima kaj v glavi. Ne moreš ga dati nekomu, ki bi samo letel, delal škodo in še koga ubil. Potrebuješ zrelega in izobraženega človeka, ki hoče delati. Težko ga najdemo. Večino zemlje na vasi obdelujemo mi, ker so ljudje šli v službe in so opustili zemljo. Dali so nam jo v najem ali odprodali.«

Za gospo Cigüt je Evropska unija edini standard, ki kaj velja. Bila je na strokovnih ekskurzijah in konferencah zunaj nje, pa ni bila navdušena nad pesticidi, ki jih uporabljajo, in pridelovalnimi tehnikami.

»V Evropi veš, kje si. Živali pripeljemo s pašnikov na Češkem. Izbiramo jih sami, izbiramo bolj mesnate pasme. Tam je ekološka reja, pri nas pa kontrolirana reja. Gremo se okolju prijazno kmetovanje. Krmimo jih z našo krmo in našim senom. Damo jim nekaj silaže, koruzo, ječmen in oves. Sin je kmetijski inženir in sam pripravlja obroke. Živali dobijo vse, kar potrebujejo, delamo pa po nemških standardih. Na grame dodajamo samo vitamine in minerale.«

Mož upravlja z mehanizacijo, sin skrbi za krmo, snaha je poljedelska tehnologinja, ona pa ima čez vrt, finance in administracijo. Dvakrat na dan se za dolgo kuhinjsko mizo vsi skupaj usedejo z osmimi zaposlenimi.

»Mi smo družinska kmetija,« je zagotovila. »Smo samooskrbni. Vse pridelamo doma in nič ne kupujemo razen soli in kvasa. No ja, pa mleko kupim od kmeta.«

Končala je s tem, da se mora njena generacija umakniti, ker bo naslednja morda ugotovila, da potrebuje zadruge.

»Naša generacija je imela z zadrugami slabe izkušnje. Ampak proti Evropi se moramo združiti. Tudi največji kmetje smo premajhni, da bi lahko bil vsak sam. Osemsto glav živine je veliko, ampak če bi se združili in prišli s pet tisoč glavami, bi bili bolje prepoznavni, dosegli bi boljšo ceno in bilo bi nam lažje.«

Zavzdihnila je, da je s kmeti težko. Težko pa je tudi najti človeka, ki bi kmeta razumel.