Hubert Sauper se je po Darwinovi nočni mori (2004) »zmogel« vrniti v Afriko, tokrat v Sudan, in to s tako rekoč doma narejenim aluminijastim letalom, kar vzbuja začudenje tudi pri domačinih, ki poznajo samo vojaška in velika tovorna letala z orožjem. Nekje na začetku filma Prihajamo v miru k Sauperjevemu letalu pristopi starejši Sudanec in režiser ga vpraša, ali je že slišal za socializem. Simpatični možak zamahne z roko in se zareži, čeprav ni jasno, ali se mu zdi bolj smešno to Sauperjevo letalo ali pa njegovo vprašanje. Tukaj, v Sudanu, namreč poznajo samo kolonializem, že od nekdaj in še vedno. Sauper je prišel v Sudan, ko so tam imeli referendum o odcepitvi južnega dela države od severnega. Južni del je krščanski, severni muslimanski. »Kolonializem je vedno prišel z religijo, ki je pregnala bogove. V eni roki so imeli biblijo, v drugi puško, s to pa so nam vzeli zemljo,« razlagajo režiserju. Toda tako v Severnem kot Južnem Sudanu imajo nafto in zdaj prihajajo zaradi nje, v severni del Kitajci, v južnega Američani. Zaradi nafte je bila tudi vojna, v kateri pa so se pobijali Sudanci med sabo. Ampak če vprašate Južne Sudance, vam bodo rekli, da so se branili pred krvoločnimi arabskimi kolonizatorji s tistim zločincem Baširjem na čelu, na severu, kot slišimo nekaj imamov, pa niso hoteli drugega kot širiti »edine prave« religiozne vrednote.
Toda Sauperja kot filmarja ne zanima toliko ideologija, ki jo razširjajo eni in drugi, kakor pa »navadna« ali, natančneje, gola realnost. Ta je res gola v vseh pomenih: tako v tem, da na pol goli Sudanci na deželi spijo na golih tleh, kot predvsem v tem, da so v okolici naftnih vrtin še ob golo življenje, če pijejo kakšno drugo vodo kot tisto iz steklenice. Sredi tega opustošenja je vendarle nekaj oaz, ki jih predstavljajo ponosna, lepo opremljena in hlajena poslopja ameriških in kitajskih naftarjev. Režiser je sicer našel tudi nekaj Sudancev, ki so bili zaprti ali so morali emigrirati, ker so protestirali proti vladi, ki Američanom in Kitajcem za nizke cene daje koncesije za naftna nahajališča – zato pa je predsednik Južnega Sudana od Busha za nagrado dobil kavbojski klobuk, od katerega se noče ločiti –, toda večina jih je kar zadovoljnih, če lahko opravljajo kakšne pomožne posle v naftnih »oazah«. V tem pogledu se Sudan niti s »ptičjega«, letalskega vidika ne zdi tako daleč.
Sauperjev film ima obenem poteze neke vrste kozmogonične poeme o »večnem vračanju istega«, v tem afriškem primeru v obliki kolonizatorjev, ki imajo v eni roki še vedno križ ali kakšno drugo religijo ali ideologijo, v drugi pa nimajo več orožja, marveč raje oborožujejo Afričane same, da lahko roko sprostijo za podpisovanje kupo-prodajnih pogodb. V vsakem »vračanju istega« je vselej tudi neka razlika.