»Klicala sem v različne vladne urade, kjer so me samo prevezovali med sabo, češ da oni niso pravi naslov za ta vprašanja. Naposled sem prišla do spoznanja, da očitno zakonodajalci še sami ne vedno točno, kako bi se soočili z novo storitvijo. Še več, nekateri takrat sploh niso vedeli, o čem govorim,« je povedala Ljubljančanka, ki je želela ostati anonimna. Sama se je pred kakšnim letom odločila, da bo svoje stanovanje oddajala na Airbnb.
Airbnb svoje uporabnike ustrezno opozori, da morajo sobodajalci ustrezno upoštevati svoje lokalne zakonodaje in v skladu s tem tudi plačevati davke. Zapletena slovenska zakonodaja pogosto povzroča to, da ljudje oddajajo na črno. Pa ne zato, ker ne bi želeli plačati davka, temveč zato, ker se bojijo kazni, ker ne morejo izpolniti zapletenih zahtev.
Dva nasprotujoča si zakona
Težava slovenske zakonodaje v dotičnem primeru je v dveh zakonih, ki si hodita v zelje. Kratkoročne najeme se v Sloveniji praviloma ureja v skladu z zakonom o gostinstvu. Ta je predvsem pisan na kožo hotelom in poslovnim subjektom, zahteva pa, da vsakdo izpolniti kopico zahtev, ki so za običajnega posameznika pretirane:
- soglasje za opravljanje dejavnosti 75 odstotkov etažnih lastnikov v večstanovanjskih zgradbah,
- prijavo dejavnosti v stanovanju,
- registracijo na Ajpesu,
- izpolnjevanje tehničnih zahtev,
- kategorizacijo in tablo z zvezdicami,
- prijavo turistov za namene turistične takse,
- prijavo turistov policiji,
- vodenje knjige gostov in
- registracijo za DDV.
»Upoštevanje vseh teh zahtev je prezapleteno. Ena glavnih preprek je soglasje 75 odstotkov etažnih lastnikov, saj se Slovenci ne moremo otresti medsosedske fovšije,« poudarja Uroš Buda, ki z družinskim podjetjem že 20 let deluje na področju turizma.“
Na drugi strani je stanovanjski zakon, ki bi moral urejati dolgoročna najemna razmerja, vendar v konkretnem primeru omogoča nekakšen obvod. V skladu z njim je namreč mogoče oddajati zasebne nastanitve, potrebna pa je zgolj najemna pogodba – nihče sicer ne preverja, koliko časa nekdo prebiva v najetem stanovanju. Tu nastopi težava, saj ponudniki niso zavezani plačevati turističnih taks, kar pa ni pravično do državnega proračuna in uveljavljenih turističnih subjektov.
Prek Airbnb ne oddajajo zgolj tisti, ki imajo kakšno prazno sobo, temveč tudi premožnejši investitorji, ki so platformo izkoristili za dobičkonosen posel. Ti namreč kupujejo zanimiva stanovanja, jih prenovijo in intenzivno oddajajo. Od tega pa se v mnogih primerih v državno blagajno ne odtegne niti turistična taksa, kaj šele davek od dobička.
Medresorska skupina
Da je omenjena problematika pereča, dokazuje tudi poteza ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, kjer so nam potrdili, da se za to konkretno področje ustanavlja medresorska skupina, ki bo do konca leta pripravila akcijski načrt poenostavitve pravil. »Začelo se je premikati,« poudarja Vasja Veber, eden od glavnih zagovornikov poenostavitve regulativ.
Veber se zaveda, da lahko spreminjanje obstoječih zakonov za sabo povleče kup zapletov, zato za ureditev področja Airbnb predlaga skupek pravil, ki bi se nanašal zgolj na zasebno kratkotrajno oddajanje. Med predlogi je tudi vavčer, po zgledu vinjet, s katerim bi najemodajalci plačali turistično takso občini.
Na Portugalskem dobre izkušnje z regulacijo
Portugalka Daniela Craveiro nam je povedala, da so pri njih leta 2014 sprejeli nov zakon, ki se sooča prav s tovrstnim oddajanjem prenočišč za krajši čas, kar je neposreden odziv na kopico novih storitev. Pravila so enostavna: obvestiti moraš lokalni urad in ne smeš imeti več kot devet postelj. Prihodki se nato ustrezno obdavčijo, vendar po manjši stopnji, kot velja za preostale turistične dejavnosti.
V državi ni čutiti odpora hotelov in hostlov do storitve, saj se jim v zadnjih letih povečuje povpraševanje po prenočitvah, tako da so vsi zelo zadovoljni.
