S kar 16.000 kilometri ima Kitajska največje omrežje hitih vlakov na svetu. Zgrajeno je bilo v 10 letih s pomočjo tujih strokovnjakov, začeli pa so se tudi agresivno globalno širiti v Avstraliji, Maleziji, Braziliji, Rusiji, Indiji… V Indoneziji med kitajskimi in japonskimi ponudniki poteka srdit spopad za izgradnjo hitre železnice. Kitajci so nazadnje ponudili tudi 5,5 milijarde dolarjev posojila za dobo 50 let in z le dvoodstotno obrestno mero. Obljubljena dežela za vse proizvajalce pa je Rusija in tudi tu so vodilni Kitajci. Do začetka svetovnega prvenstva v nogometu leta 2018 nameravajo zgraditi 770 kilometrov hitre železnice v vrednosti 24 milijard dolarjev in s povprečno hitrostjo vlaka kar 223 km/h.
Evropski proizvajalci, ki so zaradi strogih lokalnih predpisov z lahkoto branili svoje tržne deleže, so globalno vse manj pomembni. Z nedavno združitvijo dveh kitajskih proizvajalcev hitrih vlakov je nastal globalni gigant z 48-odstotnim tržnim deležem. Delež vseh japonskih proizvajalcev je le 17-odstotni, francoski Alstom obvladuje 12 odstotkov in nemški Siemens le 6 odstotkov svetovnega trga. Seveda je kitajska združitev povzročila mrzlično povezovanje v panogi. Hitachi je za dve milijardi dolarjev kupil železniški del italijanske Finmeccanice, kanadski Bombardier pa namerava svoje železniške posle prodati Siemensu. Hitachi si z investicijo 125 milijonov dolarjev v izgradnjo tovarne v Veliki Britaniji obeta večjo prisotnost v Evropi. V tej igri milijardnih vlaganj in političnega lobiranja imamo v Sloveniji težave s projektiranjem, financiranjem in izgradnjo drugega tira med Divačo in Koprom. Pritegniti zunanjega partnerja očitno ne bi smel biti problem.
