Povprečni državljan Slovenije je avgusta prejel 1005 evrov plače, kar je le dobra dva evra več kot pred letom dni. Stagnacija plač je očitna: medtem ko se je povprečna neto plača med letoma 2005 in 2010 zvišala za okoli 240 evrov, se je v zadnjih petih povišala le za 45 evrov.
Hitrejša rast plač v večini drugih evropskih držav v zadnjih nekaj letih povzroča, da se zahodnim državam po višini plač ne približujemo, ampak se od njih celo oddaljujemo. Čeprav so slovenske plače še vedno precej višje kot v vzhodnoevropskih državah, so po drugi strani skoraj 2,5-krat nižje kot v Nemčiji in Avstriji ter kar trikrat nižje kot v Luksemburgu, na Švedskem, v Veliki Britaniji, na Nizozemskem in Danskem. Še višje so v dveh državah, ki ne marata v EU – na Norveškem prejme povprečni državljan vsak mesec slabih 4000, v Švici pa več kot 5000 evrov. A če višini plač postavimo ob bok pridnost oziroma intenzivnost dela, so podatki popolnoma drugačni. V tem je po raziskavi Eurofounda naša država v samem vrhu. Kaj je torej narobe?
Različna očala delodajalcev in sindikatov
Jože Smole, generalni sekretar Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS), poudarja, da se Slovenija ne more in ne sme primerjati z razvitimi zahodnimi državami. »Tam so ekonomijo razvijali 200 let, pri nas jo šele dobrih dvajset. Tekmujemo lahko z Madžarsko, Poljsko, Češko, Slovaško..., ki ponujajo izdelke in storitve na naši ravni,« pravi Smole in dodaja, da imamo v Sloveniji v primerjavi z omenjenimi državami že zdaj previsoke stroške dela (torej previsoke bruto plače), s tem pa tudi manj možnosti, da pridemo do tujih naložb.
Dodatne razloge za slabšo konkurenčnost vidi v previsoki minimalni plači (ta znaša polovico povprečne bruto plače in je najvišja v EU) in v tem, da smo ena redkih držav brez socialne kapice, ki bi razbremenila najustvarjalnejše zaposlene. »S takšno uravnilovko demotiviramo najboljše delavce, ki bi morali biti nosilci razvoja.« Smole ima na zalogi precej pikrih, tudi kar zadeva naše makroekonomiste. »Njihova razmišljanja, da se mora Slovenija usmeriti v izdelke in storitve visoke dodane vrednosti, so pripomogla k temu, da nimamo več tekstilne industrije in da so postali industrijski poklici nezanimivi za mlade. Dodano vrednost se ustvarja postopoma, s spodbudami, s prijaznim poslovnim okoljem, ne pa z uničevanjem domnevno neperspektivnih panog,« je ogorčen Smole.
Sindikati imajo kot skoraj vedno popolnoma drugačen pogled. »Delavci več kot zadovoljivo opravljajo svoje delo, celo čez svoje zmožnosti. Problem je v menedžmentu, v tem, koliko ta vlaga v razvoj in promocijo svojih izdelkov, v prodor na tuje trge...« meni Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS). Neprestano tarnanje nad stroški dela in mačehovskim odnosom države je po njegovem le izgovor za lastno nesposobnost. »Namesto da se ukvarjajo z državo, naj raje opravljajo svoje delo. Na Danskem in Norveškem imajo precej višje davke, a tudi precej boljša podjetja. Dokler bodo naši gospodarstveniki gledali le na računovodski vidik, bo plača zgolj strošek dela, ne pa plačilo in spodbuda. Na tak način bo čedalje nižja tudi motivacija zaposlenih,« opozarja Lukič.
Še nekaj desetletij v prostem teku
Po mnenju Maksa Tajnikarja z ljubljanske ekonomske fakultete je vzrok za velike plačne razlike med državami preprost – skriva se v višji ali nižji produktivnosti oziroma BDP na zaposlenega. »Slovenija na tem področju zaostaja. Razen v farmaciji nimamo v gospodarstvu nobenih paradnih konjev, ni visoko donosnih proizvodov, večinoma smo, tako kot na primer v avtomobilski industriji, le podizvajalci. Strošek dela je glede na ustvarjeno previsok,« pojasnjuje Tajnikar, ki napoveduje, da bomo v podobnem položaju ostali še vsaj nekaj desetletij.
Njegove ocene potrjuje tudi statistika. Produktivnost, ki je bila v primerjavi z razvitejšimi državami EU nizka že pred začetkom krize (leta 2008 je znašala 83 odstotkov evropskega povprečja), se je med krizo še znižala. Ponovna, a skromna rast, s katero smo lani znova ujeli predkrizno raven, po oceni Urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar) izvira predvsem iz zmanjšanja števila zaposlenih in krčenja delovno intenzivnih panog, kot sta denimo tekstilna industrija ali gradbeništvo, in ne iz rasti dodane vrednosti. Ta je zaradi visoke zadolženosti podjetij, težav v bančnem sistemu in pomanjkanja tujih naložb še naprej skromna.
Višje plače po ocenah Umarja onemogoča tudi struktura slovenskega gospodarstva, v katerem kljub nekaterim obetavnejšim zasukom še naprej prevladujejo tehnološko manj zahtevni proizvodi. Nizka ostaja tudi konkurenčnost na znanju temelječih storitev – nižji delež izvoza v primerjavi z EU imajo predvsem računalniške pa tudi pravne, računovodske in davčne storitve ter razvojno-raziskovalne dejavnosti. Prav tako se povečuje zaostanek pri inovacijski aktivnosti.
Povprečna neto plača (v €)
Eurostat (za leto 2014)
PODATKI
0
1000
2000
3000
4000
5000
6000
Švica
5131
Norveška
3850
Luksemburg
3188
Švedska
2826
V. Britanija
2810
Nizozemska
2794
Danska
2752
Islandija
2635
Finska
2480
ZDA
2361
Avstrija
2320
Nemčija
2315
Irska
2284
Japonska
2269
Belgija
2233
Francija
2224
EU*
1837
Italija
1736
Španija
1679
Malta*
1406
Grčija
1262
Portugalska
1057
Slovenija
994
Estonija
833
Češka
726
Hrvaška*
711
Slovaška
665
Poljska
635
Latvija*
541
Madžarska
532
Litva*
496
Romunija*
346
*Podatki so za leto 2013
Bolgarija*
325
