Ko so se gostitelji prvenstva Britanci že pripravljali, da bodo imeli veliko zabavo ob dvojni zmagi v kanuju enosedu, jim jo je pokvaril Slovenec Benjamin Savšek, ki se je zrinil med nesojenega astronavta s Škotske Davida Florenca in Ryana Westleyja. 28-letni Ljubljančan je za zlato kolajno zaostal štiri stotinke sekunde, a tako osrečil trenerja Jožeta Vidmarja, da ni mogel skriti solz sreče. V mnogih bitkah prekaljeni Vidmar je uteho hitro našel v tem, da je Beni še tretje leto zapored osvojil kolajno na svetovnem prvenstvu po Pragi 2013 (bron) in Deep Creeku 2014 (srebro) ter ponovil lanski dosežek. »Treba je pustiti še nekaj prostora za češnjo na torti v Riu,« je izstrelil Jože Vidmar.
Čeprav je Savšek že v polfinalu dosegel najboljši čas, se je vseskozi izogibal vlogi favorita. »Če bi mi pred tekmo ponudili drugo mesto, bi ga vzel takoj. O tem, kje sem izgubil štiri stotinke, trenutno sploh ne razmišljam. Morda bo obžalovanje prišlo za menoj, ko bom vse skupaj prespal. Še bodo priložnosti, da vzamem tudi zlato,« so bile prve besede Benjamina Savška, ko je zlezel iz čolna in začel sprejemati čestitke reprezentančnih soborcev in tekmecev. Ni se veliko ukvarjal s tem, kje je razprodal štiri stotinke, ampak je ponosen na to, da je najpomembnejšo tekmo sezone končal brez dotika. Za osvojitev srebrne kolajne je bilo pomembno, da je videl, kako je veliki slovaški zvezdnik Martikan, ki je startal tik pred njim, naredil napako v tretjih vratih, zato je zapeljal daleč okrog njih.
Čeprav je postal serijski zbiralec kolajn in jih ima med vsemi Slovenci največ med posamezniki, je posebej izpostavil, da njihovo osvajanje ni samoumevno. Teža pritiska je bila večja v polfinalu, kjer bi že z enim dotikom ostal brez finala in olimpijske kvote. »Vlogo favorita skušam odmisliti tako, da se osredotočim le na svoj nastop. Konkurenca je nabrušena, zato moraš biti psihično in fizično zelo dobro pripravljen. Vesel sem, da sem odklopil vse šume,« je poudaril Savšek, ki so mu koristile izkušnje iz olimpijskega nastopa leta 2012 na isti progi. Tudi tedaj je bil najboljši v polfinalu, nato pa zmeden, ker ni vedel, kako se lotiti finala. Šel je na vse ali nič in ostal praznih rok.
»Odklopil sem olimpijski nastop izpred treh let. Umaknil sem se v ozadje in se posvetil svoji vožnji. Težko je osvajati kolajne. Vsako vožnjo začneš z ničle, po polfinalu nisem imel nobene prednosti. Iz nastopa v nastop moraš pokazati vrhunsko vožnjo,« je pojasnjeval Savšek, ki se je po zadnji tekmi sezone vidno oddahnil. Na vprašanje, če je naslednji izziv zlata olimpijska kolajna, je ostal skromen: »Za takšne napovedi je še prezgodaj. Razmišljati moram o svojih vožnjah. Če so popolne, pridejo tudi kolajne. Seveda si vsak športnik želi olimpijske kolajne.«
Peter Kauzer je v Londonu padal iz drame v dramo. V kvalifikacijah je skoraj zamudil na start, v polfinalu je imel dotik vrat, v finalu je ostal brez kolajne, potem ko je bil z naskokom najhitrejši na treh četrtinah proge. V nasprotju s preteklostjo se je hitro sprijaznil nehvaležnim četrtim mestom. »Vse je bilo super do zadnjih treh vrat. V zadnjih protitočnih vratih sem se malo preveč naslonil na veslo, odneslo me je vzvratno in imel sem celo srečo, da zadnjih vrat nisem udaril ali celo zgrešil,« je najbolj dramatične trenutke opisoval Peter Kauzer. V četrtem mestu je vseeno našel dobro popotnico za zimski trening in olimpijske igre. Vesel je, da ni na stopničkah le takrat, ko naredi napako, predvsem pa znova uživa v čolnu. »O kolajni na svetovnem prvenstvu nisem veliko govoril na glas, ker me o tem niste spraševali. Znova se lahko kosam z najboljšimi. Prvi cilj sezone je bila vrnitev po poškodbi in rama me ne boli več. Drugi je bil kvota za Slovenijo. Tretji se mi je izmuznil. Rad bi imel kolajno, a je super, da jo je osvojil Savšek z lepim nastopom,« je bil iskren 32-letni Hrastničan.
Čeprav je Saša Taljata in Luko Božiča v kanuju dvosedu od kolajne ločilo zgolj 12 stotink, na njunih obrazih ni bilo niti kančka razočaranja. Precej bolj dramatičen je bil polfinale, v katerem se je odločalo, ali bosta naslednje poletje preživela kot turista na hrvaški obali ali bosta kot olimpijca videla Copacabano. Reakcija na stres je bila v skladu s slovesom šampionov. »Uvrstitev je dobra, a v našem športu je tako, da je tokrat zmanjkalo nekaj stotink in milimetrov. V finalu sva bila tako skoncentrirana, da sploh ne veva, če sva se dotaknila vrat. Bil je dosojen, zato temu ne oporekava,« je povedal Sašo Taljat, ki je imel glasno podporo navijačev iz domačega Mosta na Soči in okolice. Uteho sta skupaj z Božičem hitro našla v tem, da imata na svetovnih prvenstvih zdaj prvo, tretje, četrto in peto mesto. Za njima je tretja od štirih etap projekta Rio, v katerem jima letos ni šlo vse po načrtih. »Ključna je bila menjava čolna. Ko smo bili v težavah, smo si vzeli dovolj časa za razmislek, da smo rešili vse rebuse, ki so bili zelo zahtevni. Če narediva še korak naprej v tehniki, bova konkurenčna najboljšim,« je pojasnil Luka Božič.
