Ta je v svet ponesla številne znane slovenske znanstvenike, umetnike, raziskovalce, podjetnike, politike… Med njimi tudi nekdanjega predsednika države dr. Janeza Drnovška, a v soboto je bilo na enem mestu mogoče videti tudi veliko drugih Slovencem dobro znanih imen mlajših in nekoliko starejših letnikov, ki so prav tako imeli priložnost videti »stare« kolege. »V glavnem sem klepetal z ljudmi, ki jih nisem videl že zelo dolgo,« je po slovesnosti dejal politik Aleš Gulič, ki ga sicer Trboveljčani lahko pogosto srečajo na mestnih ulicah.
Tudi v najstarejše gimnazijce se je vrnila mladostna razigranost
A gimnazijci niso le Trboveljčani oziroma tudi ti niso vsi ostali v domačem kraju, zato je bilo srečanje toliko bolj posebno. Uvod v svečano akademijo, ki so jo soustvarili zdajšnji in nekdanji gimnazijci, je napravil trobilni kvartet z državno himno, sledila je gimnazijska Gaudeamus, ki so jo ob spremljavi Neve Marn Hafner suvereno zapeli vsi v dvorani. »Ha, jaz pojem!« je bil v vrsti zadaj starejši gospod očitno presenečen, da se po vseh letih še vedno spomni besedila, ki ga dijaki pojejo ob zaključku šolanja. Čutiti je bilo, da se je v zbrane, četudi povečini starejših letnikov, vrnila mladostna razigranost, ki je za visokimi vrati rumene stavbe vladala tako pred sedmimi desetletji kot tudi še danes. »Moj letnik? Nič posebnega, učili smo se traparij od naših predhodnikov, naslednikom pa dajali njihove nadgradnje,« je bila denimo misel enega od nekdanjih nekaj tisoč dijakov trboveljske gimnazije.
In to so po uradnem delu slovesnosti, ki so jo energično sklenili pevci projektnega zbora Gimnazije in srednje ekonomske šole Trbovlje, dokazovali tudi prvi dijaki, ki so v gimnazijske klopi sedli leta 1945. Skorajda drug čez drugega so pripovedovali zgodbe, ki so se jih spominjali iz rosnih let. Tedaj so namreč gimnazijski program začeli že v petem razredu in je trajal osem let. »Joj, Pico! A se spomnite? Pico je bula, Pico je bula…« je začela popevati ena od predstavnic prvega letnika in hitela pripovedovati o profesorju biologije, ki je bil »zatežen sto na uro«, zato so redno prepevali omenjeno skovanko.
V spominu imajo predvsem hudomušne prigode
A pravzaprav so bili vsi profesorji takrat zelo strogi, je dodala druščina štirih sošolcev, ki so prvi šolski dan začeli s sveto mašo, obenem pa so zatrdili, da so bili ti profesorji tudi najboljši, zato je bila njihova generacija zelo dobro izobražena. »Me pa še danes moti, da so pri nas iskali neznanje in nas je bilo vedno strah, kdaj bomo vprašani, medtem ko je vnukinja, ki je zdaj gimnazijka, brez skrbi, saj vnaprej ve, kdaj bo stopila pred tablo,« je takratni sistem nekoliko pokritiziral gospod Berger, a se je že v naslednji sapi vrnil k lepšim spominom. »Veste, v vsakem letniku sem dobil ukor!« se je zasmejal, »enkrat sem s sošolkino sponko za lase odprl klavir in začel igrati Boogie-woogie. Učitelj seveda ni verjel izgovoru, da je bil klavir že odprt.« Prigoda je na njen sicer edini ukor spomnila tudi njegovo sošolko. »Jaz pa sem njemu (pokaže na gospoda zraven, op. p.) napisala opravičilo in zato dobila ukor. Kako je bila mama huda in mi ni verjela, da sem bila v resnici zelo pridna dijakinja,« se je smejala gospa Simončičeva. Tako jo je predstavil gospod Berger, očitno še vedno vajen predstavljanja zgolj po priimkih, in se obenem že oziral naprej po prizorišču druženja generacij trboveljskih gimnazijcev.
Tam se je namreč zbralo več starejših kot mlajših, predstavnikov zadnjih nekaj letnikov skorajda ni bilo opaziti. »Verjetno kasneje, po nekaj letih, čutiš večjo povezanost šolo. Zdaj jo bolj dojemamo kot obveznost, čeprav se imamo tudi lepo,« najbrž nista bili prav daleč od resnice Iza Jerman in Živa Lisec, še obe gimnazijki, ki sta na svečani akademiji nastopili s skečem o matematiki. Ta jima sicer ne gre od rok, sta povedali v en glas, a se na drugi strani nadejata dobrih rezultatov maturantov, med katerimi profesorji tudi tiste s slabšimi ocenami znajo pripraviti na uspešno reševanje matematičnih zagonetk.