Z njimi sem se prvič srečala, ko sem bila v mladosti zaposlena v vrtcu kot varuhinja. Takrat smo morale vsako jutro otrokom pregledovati lasišča. Vsak otrok se je moral nasloniti name, jaz pa sem mu skrbno pregledala glavo, predvsem za ušesi in na tilniku. Tako so moji prsti dnevno prebrskali na desetine svetlolasih, temnolasih, skuštranih, počesanih, kodrastih las. Uši sem se pošteno nagledala in jih kar nekaj zmetala v wc, spretno sem znala odstranjevati gnide, in ker sem imela tedaj dolge temne lase (svojo naravno barvo), pa se kljub temu nisem ničesar nalezla, se mi niso več zdele noben bavbav.
Tudi nismo zganjali nobenega cirkusa okrog tega, če je kak otrok hodil naokrog z ruto. To jutranje opravilo ni bilo ne za nas ne za otroke nobena zoprnija, celo nasprotno, glede na to, da se je nekaj dečkov trudilo, da bi večkrat prišli na vrsto v istem jutru. Ko smo jih vprašali, zakaj to počnejo, so rekli, da zato, ker se je luštno stisniti k tovarišicam. Nekateri so pod našim brskanjem po lasišču celo zadremali.
Moje naslednje srečanje z ušmi pa ni bilo več tako prisrčno. V šoli jih je fasala ena od hčera. Najprej sem se skoraj razveselila starih znank. Malo šampončka, oprali bomo njene rjuhe, pa bo. Ko so mi v lekarni rekli, da najbrž ne bo tako enostavno, sem si mislila: »Seveda! Farmacevtski lobiji spet hočejo služiti na ubogih otrocih in njihovih naivnih starših!« in vzela samo en najcenejši šampon.
Toda gorje! Očitno je imel na hudomušne živalice dober vpliv, saj so se takojci bogato razmnožile. Tako sem uporabljala vedno močnejša sredstva, začelo se je trmasto razčesavanje, ročno odstranjevanje gnid (moja hči je imela dolge temne lase skoraj do pasu, in jih nikakor ni hotela postriči), prekuhavanje, globinsko sesanje – ni da ni! Sama sem imela takrat kratke svetle lase, ki jih uši bojda prezirajo, zato sem vedno bolj vsiljivo srbenje na zatilju pripisovala psihičnim težavam. Ko pa mi je radovedna in pogumna uš med branjem padla na knjigo (najbrž je hotela, da ji berem na glas), so mi živci vendarle do konca popustili.
Ušem sem napovedala tako neusmiljen boj, da sem pri tem skoraj pobila celo družino. Z najbolj strupenimi šamponi sem dvakrat na dan drgnila naša lasišča, ponoči pa sem jih natrla z neko močno pekočo zadevo, zaradi katere so nam vrele solze v oči, in do jutra smo šumeli kot manjša delikatesa, saj sem nam glave tesno ovila v celofan za shranjevanje živil. Prekuhala sem vse tkanine, da nam je bilo kmalu vse premajhno, kavč in postelje sem prepojila z močnim insekticidom, ki sem ga tudi ves čas škropila po zraku in stenah. Okrog smo se opotekali vsi zeleni in piskajočih pljuč, ter praktično že brez las. Vedela sem, da vojno lahko izgubimo, a dileme ni bilo: mi ali uši!!!
Edina opcija, ki nam je ostala, je bila, da se preselimo na Južni tečaj, toda možnost, da bi se nam kakšna breja uš prikradla v prtljago, me je od tega odvrnila. Potem ko že nekaj dni nisem nikjer našla nobene, slavju ni bilo ne konca ne kraja. Toda čez dva tedna sem se začela spet praskati. Planila sem nad hčerino lasišče in v hipu prepoznala ogabne bele mesnate kapljice, pokapljane in kot z voskom pritrjene na njene čudovite lase! Gnide vračajo udarec!
Oddrvela sem v šolo. Kaj se to pravi?! Zakaj nič ne ukrenejo?!!! Če takoj ne bodo naredili reda, bom začela zbirati uši v zabojček in ga stresati skozi okno učiteljske zbornice. Učiteljica je bila presenečena, češ da doslej še nihče v razredu ni potožil, da ima uši. Kako?! Mar jih je moja hči brezmadežno spočela iz lasnih korenin? Doma sem jo skrbno zaslišala. Končno sem izvedela, da ima kar precej sošolcev uši in tudi njihovi starši se prav tako kot jaz na življenje in smrt bojujejo z njimi. Zakaj pa nihče nič ne pove?! Potem sem se spomnila, da tudi jaz nisem. Vsi pač pričakujemo, da bo to storil nekdo drug.
Nato sem izvedela, da vsi vejo, od kod prihajajo uši. Da se tisti mami ne da nič dopovedati. Pa sem šla spet v šolo, zdaj bolj ponižna, in vprašala, kaj lahko vsi starši skupaj naredimo, da se reši problem. To bo pa težko, sem izvedela, mnogi ta problem skrivajo, ker jih je sram. Ker še iz srednjega veka vlačijo s seboj stigmo, češ da so uši doma le pri umazanih, revnih in nemarnih ljudeh.
»Kaj hočete?« mi je rekla učiteljica. »Otroci pač! Skupaj se igrajo, skupaj klepetajo… Ves čas stikajo glavice. Ne moreš zdaj enega odvleči proč in drugim prepovedati, da se družijo z njim…«
Pa sem se domislila, kako bi popularizirali uši in jim odvzeli stigmo. Kje se še stikajo glavice (poleg gejevskih savn)? … Tako je! V parlamentu! Če bi naš parlament okužili z naglavnimi ušmi, bi marsikaj prišlo na dan, in to prav hitro! V prenosih iz parlamenta bi pozorno opazovali, kdo se praska po glavi. Aha! Dva iz popolnoma nasprotnih strank! Zanimivo. Torej eden od njiju prenaša informacije. Poglej, poglej! V koaliciji se vse stranke praskajo, ena pa sploh ne! Očitno nameravajo izstopiti. Ali prav vidim?! Eva Irgl je prišla na sejo svoje komisije v plavalni kapi, Violeta Tomič pa si je pobrila glavo. Pravi, da zaradi nove filmske vloge! Japajade. Ko smo že pri obritih glavah ali zelo kratkih laseh… Malo razmislite, kdo jih ima in koliko časa že. Drug od drugega so se nalezli uši že pred leti, na okroglih mizah se pa prepirajo! Tudi med gospodarstveniki oziroma tajkuni in bankirji bi se hitro pokazalo, kdo pije, kdo plača, tako da protikorupcijsko komisijo praktično lahko kar razpustimo.
Morda bi s tem nagovorili starše, da bi se prenehali sramovati uši pri svojih otrocih in bi tako pomagali pri zaustavljanju epidemij, ki se začenjajo z novim šolskim letom. Kaj pa, če bi se jih sramovali še bolj?
