Vodni center Lee Valley na obrobju Londona je vzročni primer, kako po velikem dogodku uporabljati športni objekt, ki je bil zgrajen za olimpijske igre leta 2012 za tekmovanja kajakašev in kanuistov na divjih vodah v slalomu. Združili so športno in komercialno dejavnost, zato je v njem prostor za tekmovalni šport, ki sicer zajemna manjši delež programa, in rekreacijo, pri kateri je pravi hit raft, saj se je v njem po progi spustilo že več kot 100.000 ljudi. Ob koncih tedna je skoraj nemogoče najeti progo za trening slaloma s postavljenimi vratci, čeprav ena ura uporabe stane 750 evrov, saj objekt zasedejo adrenalinski navdušenci, ki se po brzicah spuščajo v različnih plovilih.
Angleški prireditelji letošnjega svetovnega prvenstva nimajo težav z zagotavljanjem milijon evrov vrednega proračuna. Vnaprej imajo zagotovljenih toliko sistemskih sredstev, da se jim ni treba krčevito boriti za vsakega sponzorja. V slalomu vsaka reprezentanca sama poskrbi za namestitev, prehrano in prevoze do tekmovališča. Obenem mora za akreditacijo za vsakega člana ekipe plačati še 170 evrov, brezplačno jo dobijo le predsedniki in generalni sekretarji zvez. Z izkupičkom od akreditacij, v Londonu jih bodo izdali okrog 500, organizatorji svetovnega prvenstva in tudi tekem za svetovni pokal pokrijejo del stroškov za tehnični video (ekipe zdaj same snemajo več voženj), šotore za ekipe in prostor, kjer imajo tekmovalci kavo, sadje in piškote...
Slovensko kajakaško zvezo, ki ima 800.000 evrov letnega proračuna, bo nastop v Londonu stal 30.000 evrov. Obnašajo se skrajno varčevalno. Le tekmovalci so dopotovali z letali, trenerji so vso opremo pripeljali v dveh kombijih. A tudi na 1600 kilometrov dolgi poti so 200 evrov privarčevali tako, da so so čez Rokavski preliv prepeljali s trajektom namesto skozi Rokavski predor, saj je razlika v hitrosti prispetja na cilj le eno uro. Ker v hotelih za zajtrk posebej zaračunajo 15 evrov, so se mu tisti spremljevalci, ki zjutraj ne pojedo veliko, odpovedali in raje zavijajo v najbližjo trgovino po cenejši sendvič.
Reprezentance se med seboj primerjajo tudi po tem, koliko denarja porabijo za slalomsko reprezentanco. »Za program članske ekipe v slalomu na leto porabimo dobrih 200.000 evrov, za mlajše člane in mladince pa še 100.000 evrov. V tej vsoti je vštet tudi strošek za trenerje, ki so večinoma zaposleni ali imajo pogodbe s klubi, medtem ko zveza doda samo manjši delež k njihovi plači. V primerjavi s konkurenco mi namenjamo občutno manj sredstev za strokovni kader,« je pojasnil direktor slovenskih reprezentanc Andrej Jelenc.
Ker so naslednje olimpijske igre v Riu de Janieru, imajo Brazilci na leto na razpolago tri milijone evrov (2 milijona je sponzorski vložek brazilske banke) za 24 tekmovalcev in 8 trenerjev, ki vse leto, razen ko so na tekmah, živijo v centru Foz di Iguazu. Slovaki imajo na voljo milijon evrov, Francozi, Nemci in Čehi pa 700.000 evrov, Rusi 600.000 evrov... Torej imajo vsaj še enkrat toliko denarja kot Slovenci. V nasprotju s Slovenijo, kjer kajakaška zveza pokrije le del plač trenerjev, imajo velesile prek panožnih zvez zaposlene zelo obsežne trenerske štabe za polni delovni čas. Nemci imajo za program slaloma 11 profesionalnih trenerjev, Čehi in Slovaki po deset, Francozi osem, Avstralci tri...
Slovenija za konkurenco zaostaja tudi po tekmovalnih objektih. Proga v Tacnu, kjer imajo Slovenci vse treninge brezplačne, se ne more primerjati z umetnimi progami v Londonu, Seu d'Urgellu in Leipzigu, ki se lahko tržno obnašajo, ker so zgrajeni tako, da delujejo na pritisk na gumb. Kot vse kaže, bo Slovenija prej prišla do modernega objekta ob elektrarni v Brežicah kot v Ljubljani ali Solkanu. Tehnologija izdelave umetnih prog je tako napredovala, da angleško podjetje objekt postavi na ključ po ceniku milijon evrov za sto metrov proge.