Izvedba se je še posebno v sklepnem delu krepko predala optimizmu skladbe, po drugi strani pa ni bila dovolj napeta v izrisu ostro ritmiziranega gibanja in se zvočno ni opredelila za »objektivni slog«, temveč poudarila prav razpetost Ramovševega cikla med neobaročno robustnostjo in liricističnimi domisleki – morda se je najbolj poistovetila s sanjavo statiko in solo napevi počasnega stavka. Sinfonietto cenimo (nehote) tudi kot nekakšen klasično predelan temelj v razvojnem kontekstu avtorjeve celote oziroma kot izhodišče za pomik slovenske glasbe v nov čas. Tako se je pravzaprav zdela zelo oddaljena od sosednje točke v sporedu, ki je sicer prinesla enega izmed redko slišanih koncertov, a tudi izlet k trdnjavski otoški posebnosti, to je v angleški eklekticistični postromantični mainstream, med skladatelje, ki so znani kar po najmanjši vplivnosti na glasbo 20. stoletja.
William Walton povezuje neoklasicistično jasnost s starim hrepenečim sentimentom. Njegov dolgi in v sklepnem poudarku jesensko resignativni Koncert za violo in orkester se skorajda zlaga (izmenjaje nalaga) v stilni dvoplastnosti – ta pa je v skladbi (niti ne paradoksno) tudi glavni izvajalski adut; violist koncertant naj bi artikuliral part v njegovi dvojnosti, med otožnimi spevnimi legami in figurativno smelimi epizodami. Nastop Nilsa Mönkemeyerja je v tonu žal ostajal poenoteno mehkoben (lep), posledično pa ekstenziven, že kar preveč vtisnjen med orkestrske linije. Slišali smo torej »pesnitev« z obveznim solom, ob katerem bi skoraj pomislili na kliše o violi kot inštrumentu omejene izraznosti.
Waltonovski programski zastavek je bil nadgrajen še s priložnostno potrebo po inavguralni »paradni« predstavi za orkester. Simfoniki so jo izkoristili za trušč (godala v Marsu si niso izborila avtonomije v zvočni sliki), a tudi za značajsko gibkost, sijaj, zniansiranost in tenkočutno motiviranost solov (prispevek ženskega Zbora sv. Nikolaja pa je zvenel preveč »neposredno«, skoraj brez oddaljeno mističnega učinka in ustreznega zvočnega zamiranja). Poustvarjalsko delo dirigenta En Shaa bi v celoti torej lahko ocenili kot dovolj raznostrano. No, »raznostranost« v jeziku Holstove suite, ki sicer nikakor ni brez naprednih potez, ostaja predvsem večni revijalni navdih. Radijski orkester v takšni glasbi opazno uživa. A uživati je mogoče tudi ob globoko izpovednih skladbah.
